Rekel sem si nekaj tednov nazaj, da za spremembo letos krofov jedel ne bom. Šlo mi je dobro, a ko sem jih zagledal, sem začel grešiti. Prvi dan sem jih samo pet, drugi dan le še šest, naslednje dni pa nisem pojedel niti enega več. Morebiti bi jih pojedel manj, če si bi za letos predpisal samo štiri krofe. Podobno se dogaja z vsakoletnimi obljubami, katere v celoti izpolni le malokdo.
Ljudje si zastavljamo previsoke, neuresničljive cilje.
Potrebno se je omejiti in si postaviti cilje le malo nad dejanskimi, kajti še vsak je obupal, ker česa v določenem roku ni izpolnil ali dosegel. Tako si je pri hujšanju potrebno zastaviti cilj po izgubi kvečjemu enega kilograma in, četudi si kdo želi izgubiti več kot to, si lahko zopet postavi nov cilj po izgubi še enega kilograma, kar se nato ponavlja. Enako se dogaja pri teku. Če se želi preteči deset kilometrov, se lahko začne z dvema kilometroma in nato vsake toliko časa podaljša svoj cilj. Četudi vam po enem letu ne uspe preteči deset kilometrov, si lahko še vedno rečete, da vam je uspelo preteči šest kilometrov, kar je vsekakor bolje od nič, kar se lahko zgodi, če bi obupali z neposrednim ciljem preteči nič manj kot deset kilometrov. Torej je bolje doseči cilj po več manjših korakih kot na en mah.
Naslednja težava je razglašanje svojih ciljev, ko tej sploh še niso izpolnjeni ali ko živijo šele kot ideja. Z razglašanjem si ustvarjamo lažen občutek po lažjem uspehu, saj se z „izdajo“ takoj počutimo bližje cilju, čeprav ga sploh še nismo začeli izpolnjevati.
Za primerjanje z ljudmi zapravimo preveč časa.
Pozabljamo, da fotografije doživljajev ljudi (sem tipično spadajo okolja tipa Instagram) ne prikazujejo njihovega vsakdana, njihovega napora, njihovih težav, temveč le njihove najboljše trenutke. Vidimo, da jedo morske sadeže, a ne vemo, da so po jedi preživeli pol ure na stranišču. Vidimo, da se vozijo v dražjih avtomobilih, a ne vemo, da so ta izposojena ali na lizing. Vidimo, da se sprehajajo po ulicah nekega zahodnega evropskega mesta, a ne vemo, da spijo v cenejšem hotelu brez tople vode. Vidimo, da se kopajo na peščenih plažah Tihega oceana, a ne vemo, da zaradi zbiranja denarja niso šli pet let na morje in so delali ob sobotah. Je takšno njihovo življenje vredno našega ljubosumja?
Preveč se skrbimo za mnenja drugih o nas.
Ljudje ocenjujejo, sodijo, kritizirajo vsakogar, neglede kaj ta počne in četudi ta ničesar ne počne. Prej ali slej se je potrebno s tem sprijazniti, in nato lahko takoj počnete, kar koli si želite in seveda ta dejanja niso preveč sporna (npr. nasilje, tatvine). Ljudje tako ali drugače pozabljajo in pozabijo tudi, kaj so si lansko leto mislili o vas.
Prav tako vam ni potrebno delati ali si želeti stvari, ki jih počno drugi ali si jih drugi želijo izključno, da bi jim ustregli. Seveda to ne pomeni, da je potrebno delati ravno nasprotno, kar počno drugi. Ne, dela se po svoje.
Odločanje naj bo neodvisno.
Nikoli se ne smemo odločiti na podlagi pričakovanj, kako se naj bi se odločili. Torej, če vas nekdo vpraša, če bi naredili to in ono, ker ste dobri v tem oziroma imate s tem izkušnje, pozabite, da ste dobri v tem, in se odločite, kot da se bi odločali prvikrat. Če slučajno nimate izbire oziroma če ima izbira težje posledice, potem je vaš odgovor že jasen, vendar na to „prisilo“ naslednjič ne pozabite.
Odgovor NE ni nič manjvrednejši, da ga ne bi uporabljali.
Lahko rečem, da sem se v zadnjih štirih letih zelo približal tem štirim odebeljenim točkam in še čem in življenje je lažje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar