Mehki pritiski

Če mene vprašate, kaj je najslabša človekova lastnost, bi odgovoril nedoslednost. To pomeni, da je enkrat tako, drugič pa drugače, in ravno zaradi tega postanem zelo razdražen.

Danes sem bil pri zobozdravniku, ki je z izbiro besed in tvorjenjem besed deloval izrazito ošaben. Dobil sem občutek, da so bila vsa moja vprašanja njemu odvečna, da preveč sprašujem, in me celo označil, da se izobražujem iz čenčavih revij. Nisem ugovarjal, temveč sem se trudil pogovoriti z besedami na moji ravni in ne v besedišču, ki ga dobi nekdo po šest in več letnem strmenju v tistih dvaintrideset osamelcev. Če ne drugega, je bila to zame potrditev, da je z ljudmi potrebno biti veliko manj strokoven.

Torej, primerjal sem njegov pogled, svoj pogled in mnenja ostalih oziroma, čemu je potrebno posvetiti pozornost. Kljub svoji izkušenosti ni opazil tistega, kar je preko telefona ugotovil moj sošolec, ki ni zobozdravnik, ko sem mu pred časom povedal, kaj sem ugotovil. Šele potem, ko sem zobozdravnika vprašal, če je to res, je potrdil, ampak da bi to ugotovil sam od sebe. Ne, tega pa ni bilo.

Prva stvar, ki me moti v zobozdravstvu je štetje ploskev, saj ni nikjer zapisano, kaj ploskev sploh je. Za boljšo ilustracijo recimo, da imamo zelo enostaven lik, kvadrat. Ta ima štiri robove in eno ploskev, a če to ploskev razpolovimo, dobimo en rob več (ta predstavlja rez) in eno ploskev več. Tako ima isti lik: štiri robove in eno ploskev ali pet robov in dve ploskvi, in kaj od tega je pravilno? Oboje, torej je štetje ploskev povsem odveč, če se ne šteje robov, ampak kot vedno sem raje tiho, čeprav verjamem, da bi bili otroci v vrtcu z risanjem in preštevanjem precej očarani.

Druga stvar je način ščetkanja. V čakalnici so bili na okenski polici letaki proizvajalca zobne paste, v katerem sta predstavljena dva načina ščetkanja. Kasneje pa je zobozdravnik v roke vzel model čeljusti ter dvanajstkrat povečano zobno štetko nekega drugega proizvajalca ter kazal še tretji način ščetkanja, pri katerem mora biti štetka pod kotom 45° na zob. Komu naj verjamem in kako sem ljubosumen tistim, ki so sposobni ohranjati takšen kot med ščetkanjem na tako razgibani površini zoba. Takšnih seveda ni, saj je v ustih nemogoče krtačko spraviti v „predlagan“ položaj.

Tretjič, dobil sem občutek, da zobozdravstvo oziroma zdravstvo ni nič drugega kot zgolj zaslužkarstvo, saj zdravniki med seboj nimajo namena sodelovati, kar pomeni, da mora drugi zdravnik znova ugotavljati, kakšnih posegov sem bil že deležen pri nekom drugega, saj njihovih izrazov itak ne razumem in si ne zapomnim, če sem kdaj prej dobil že kakšno injekcijo ali ne. Kljub temu, da si ljudje dnevno izmenjamo več tisoč sporočil, si zdravniki tega po moje ne gredo iz enega razloga: podatki o meni so njihova poslovna skrivnost in bi njihova objava morda razkrila kakšno slabo odločitev, katere nisem vešč. Vem, da sem že večkrat imel v rokah svojo kartoteko, vendar je nisem smel odpreti, saj je bila ta zapečatena. Seveda sem se o zaupnosti pozanimal in razlaga je trenutno takšna, da sem lastnik podatkov, nisem pa lastnik medija (kartoteke) in da je možen vpogled, vendar lahko izstavijo račun za „administrativne stroške“. Kolikšni so ti, izvem šele naslednji teden. Ja pa tudi zanimivo vprašanje, kako se te pravice dedujejo, ampak to za tiste, ki jih takšno raziskovalno delo zanima.

Po vsem tem sem vesel, da lahko dve enostavni in vsakemu dostopni stvari: zobna ščetka in zobna pasta, ki ju v takšni obliki še niso poznali več kot sto let nazaj, učinkovito izboljšata zdravje. Seveda ju je potrebno uporabljati vsakodnevno.

Za konec naj dodam, da ščetkanje po obroku ni najbolj smiselno, saj postanejo bakterije aktivne že po dveh minutah našega prehranjevanja, in da mora po jedi miniti vsaj pol ure preden lahko uporabimo zobno pasto.

Kot sem pred časom napisal, nisem verjel v mehko zobno ščetko, ampak šele sedaj vem, kako zares trda je trda ščetka.