Onkraj brezvezja

Večkrat sem slišal, kako ljudje pozabljajo na svoje dolžnosti in uveljavljajo samo pravice; dva dni nazaj pa sem prebral naslednje.

Pravica vedeti, ne dolžnost verjeti

Ne morem se strinjati bolj in, če ne bi bil nasprotnik tetoviranja, bi bil to edini napis na telesu.

Čudno mi je, saj se ravno tista večina, ki močneje uveljavlja svoje pravice znajde tokrat med dolžnostniki. Da je temu tudi res, priča vsaj en kos pogovora pred kakšnimi štirimi leti med mano in osebo A.

Sevanje

J: Uporabljaš mikrovalovno pečico?
A: Ne.
J: Zakaj ne?
A: Zato ker sem prebrala, da seva.
J: In temu verjameš?
A: Da.

Čudil sem se, kako lahko nekdo temu verjame, in se spraševal, kdo širi takšne neresnice. Naj dodam; ker ima mikrovalovna pečica kovinsko ohišje in je tudi njeno okno prekrito z mrežo, ta ne more sevati navzven. Znotraj nje seva, kaj pa drugega. Ker velja; če ne seva navznoter, potem ne more sevati navzven, oziroma je mreža mrežnata iz obeh strani, obstaja hiter način, kako pregnati mit o sevanju. Torej, če še kdo dvomi, naj v mikrovalovno pečico vstavi svoj mobilni telefon in opazuje, kako ta izgubi signal, vendar ne prevzemam nikakršne odgovornosti, če jo bi kdo vklopil pred, med ali po vstavitvi telefona vanjo.

Pogovor je sicer nastal, saj si brez mikrovalovne pečice ne predstavljam več jutra, kajti v njej mleka zagotovo ne morem prismoditi. Seveda pa v njej ne bi kuhal juhe, kot sem to že nekajkrat videl.

Prazni stavki

Naslednji primer je prodaja po telefonu, ko pokliče neka ženska in ti skuša prodati blazino, ki je ravno prav nizka in ravno prav visoka, ter odejo, ki pozimi greje in poleti ni prevroča, in še mariskaj drugega, ki je namenjeno ravno tebi in tako popolno v vseh pogledih. Sicer nisem bil njena žrtev, a me je zanimalo, koliko časa bo žrtev požirala njene besede.

Minilo je vsaj pet minut, ko je žrtev spoznala, da je na sestanku in da nima ravno neomejeno časa. Na žalost ni dojela tako skopih stavkov! Očitno je trava tudi zelena in voda mokra. Povej mi nekaj novega! Vsak si želi, da je nekaj prav, ampak kaj in kako naj bo, da bo prav; tega pa se ne izve.

Da ljudje takšnim skopim stavkom verjamejo, potrjuje dejstvo, da je bil lastnik podjetja, ki se ukvarja s prodajo po telefonu, pred leti najbogatejši Slovenec.

Strešnik preživetja

Na enem drugem sestanku opazim kolega, ki suče povsem nov telefon, in ga vprašam, koliko je dal zanj. Odgovori mi: „Devetsto osemdeset evrov, ampak jaz plačujem devetindvajset evrov dodatno na mesec, zato sem zanj dal le nekaj več kot petsto evrov.“ V nadaljevanju nisem pripomnil, da mobilnim telefonom hitro pada cena, temveč sem rekel, da na trg hitro prihajajo novi modeli, in celo dosegel, da mi je potrdil hiter padec cen. Mislim si; bravo, kupil si si telefon, ki bo čez dve leti takšen kot vsi – zanič, in plačal preveč.

Ljudje kupujejo tako drage telefone, pretežno ne zaradi svojih dlje časa nepotešenih potreb. Potrebe v njih nastanejo, ko preberejo in se pustijo prepričati, ampak o tem naslednjič.

Seveda ima želja po znanju tudi slabe strani. Marsikdo mi ne zna odgovoriti na vprašanja in kdaj izpadem tečen. Jasno, nismo vsi pohlevni kupci.