Če ne izkoristiš možnosti ali tveganja… kdaj boš?
In za odgovor sem tvegal.
Nato sem se počutil tako zbegano, negotovo, grozno. V glavi mi je mrgolelo vsega in, najslabše, nisem mogel ločiti, kam kaj sodi: v sanje ali v resničnost? Kaj od vse te zmede je bilo resnično in kaj ni? Kaj se je dejansko zgodilo in kaj le navidezno?
Sam sem si kriv. Nisem se poslušal in se lotil napačno. Ne smem si reči, da je bila to šola za naprej, saj se potem res ničesar več ne bom lotil, ampak moj notranji čut je dosedaj vedno ravnal prav.
Dejansko nikoli, ampak res nikoli ni zatajlil. Bi še tvegal? Ampak, zakaj sploh bi?
Ni komentarjev:
Objavite komentar