Kako zajedljivo nasmejan sem, ko pomislim, da drugi ne bodo nikoli dosegli in razumeli stanja, ko človeku zmanjka besed za svoje izražanje. Izvedljivo ni niti prafraziranje, kajti ni jezika, ki bi bil tega sposoben. Njegova izrazna moč je prenizka. Zaradi istega razloga niso primerni vsi tisti simboli (grafične podobe), za katere obstaja besedna interpretacija. Zato je najbolj zanimivo tisto, kar se da izgovoriti brez jezika.
Konkretno obstaja svet @ z objekti A, B, C …, besedami a, b, c … in z dvema operacijama 1 in 2 na objektih. Čeprav se v tem svetu govori z besedami, se z objekti pove, kaj operaciji počneta. Obe operaciji 1 in 2 vzameta objekt in vrneta objekt. Če se na vrnjenem objektu uporabi operacija 2, se dobi prvoten objekt. Tudi operacija 1 na objektu, ki jo vrne operacija 2, vrne prvoten objekt, torej sta operaciji drug drugi obratni. Za lažjo predstavo se uporabijo oklepaji in se zapiše: 1(2(X)) = X ter 2(1(X)) = X. Ampak tega sveta večina ljudi ne mara, saj je najbolj poljudno osovražen svet, kar jih je, kajti za nekatere besede x, ki poimenujejo objekte X, ne obstaja beseda za objekt Y, ki ga vrne operacija 2, medtem ko je pri operaciji 1 to vedno res. Torej, besede tega sveta @ niso dovolj izrazno močne. O tem niti razmišljati nočejo.
Zato ljudje ljubijo svoje podsvetove, ki so ravno tako veliki, da je v njih mogoče ubesediti vsak objekt tega sveta. Vse svoje vrednote, prizadevanja in norme imajo jasno zapisane in zabeležene na rebrih ali podlakti in to jim predstavlja višek svojega udejstvovanja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar