Pogledaš na polico in na njej vidiš same drobnarije, ampak ta polica ni edina takšna v tej omari, in poleg te omare tu, v tej sobi, jih je še nekaj na drugi strani zida in v vsaki naslednji sobi. Koliko raznih drobnarij, koliko reči … in kolikšna je debelina prahu, ki se je že nabrala na vseh spominih, ki jih človek odlaga in shranjuje za … morda hude čase, ali kar tako, ker so mu pri srcu in mu jih je težko vreči stran.
Čeprav se morda človek tega zaveda ali ne, še kar vstrajno nabira in kopiči šaro, s katero si popestri svoj brlog. Čez nekaj časa pride do nasičenega stanja, ko mu zmanjka odlagalne površine ali pa je delež te strašljivo premajhen.
V tem svojem brlogu postane že pravi glodalec, ki se po dveh letih življenja v prenasičenem okolju vpraša, kaj naj sedaj stori. Naj vzame škatlo in vanjo nameče … morda kar vse? Čemu je vse to sploh zbiral?
Ko bi si večkrat rekel ne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar