Obkrožen sem z mnogimi očarajočimi ter navdihujočimi ljudmi, in ker mnogi od teh ne morejo verjeti svojim očem, ko jem, sem se tudi sam začel spraševati, kako se mi kljub vsej tej hrani, ki jo zaužijem, ne uspe zrediti. Če bi razloge lahko zapisal v knjigo, bi bila ta zagotovo prodajna uspešnica, ampak mi niso poznani.
Dejansko se ne držim kakršnega koli pravila, kaj jesti, kdaj jesti, kako pogosto jesti, česa ne jesti in podobno. Prva zakonitost je ta, da jem, ko sem lačen. Jem tisto, kar je tisti čas na voljo, četudi je ob polnoči to kos kruha ali dva z maslom in medom.
Zajtrki so redki. Kosilo pa mora biti skoraj vedno tako obilno, da na toplo sončno vreme postanem skoraj dremav. Kruha na kosilu ne sme manjkati in, če ga ni, sem tako rekoč razočaran. Popoldne lahko pojem tudi tri kremšnite, eno za drugo. Ne glede na čas obožujem maslene rogljičke, na katere praznim žlice marelične marmelade. Zgrizem čokolade z lešniki, napolitanke, polnjene kekse in piškote (oblite) s čokolado ali brez.
V povprečju dnevno pojem za vsaj sto gramov sladkarij, to pomeni celo malo čokolado, morda celo dve ali štiristogramsko vrečko napolitank. Kam gre to?
Če bi pred sabo dobil tiste okrašene grižljaje vrhunskih kuharskih mojstrov, se bi počutil izigranega; in vsi tisti obroki narezanega sadja s kosmiči ali brez mi izgledajo kot obrok v koncentracijskem taborišču; skoraj brez energije. Hrana mora biti stvarna, polna energije in okusna.
Seveda imam tudi seznam prepovedanih jedi, na katerem pa je trenutno mleto meso, saj sumim, da mi povzroča prebavne motnje, in jedi, ki mi popačijo okus, na kateremu je bučno olje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar