Že dlje časa se mi zdi, da prihaja do miselne recesije, nekakšne nasičenosti pomanjkanja zamisli. Kamorkoli in karkoli pogledam vidim zamisli prevzete od drugod. Seveda tako nastanejo alternative, ampak kdo si želi alternativ, če so same zase neuporabne, vse skupaj pa nezdružljive.
To so vrtički sredi puščave. Lahko odideš drugam, se med potjo odvajaš oziroma privajaš, ampak s sabo ne moreš nositi toliko vode, da bi lahko katerakoli sadika preživela to pot.
Na drugi strani nastajajo velike združbe, ki človeka utesnijo, si ga podredijo. To ni združevanje vrtičkov, temveč njihova rast v višino s ponujanjem še drugih storitev ali izdelkov. Tako se vrtičku pripoji še zabaviščni park in mehiška restavracija. Ko je človek enkrat v takšnem okolju, mu je veliko težje prehoditi puščavo, da pride do drugega vrtička in še enkrat toliko do pride do neke restavracije, saj ta dva še stojita v puščavi sama zase.
Odvisno od značaja človeka, ampak večina ljudi v takšnem okolju, kjer je vse na dosegu roke, ne pomisli o morebitni zamenjavi. Sčasoma bodo alternative zamrle in kakršna ponovna vzpostavitev teh bo težka, saj bo nemogoče ujeti ves razvoj, ki ga je v vmesnem času ustvarila velika združba.
Razhajalo se bo in razlike med veliko združbo in preostalimi se bodo le še povečale. Ta ugotovitev je zapisana že v Svetem pismu kot „Kajti vsakemu, kdor ima, se bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo še to, kar ima.“
Na koncu ne bo alternativ in vse zamisli bodo zatrte.
Trenutno me zanima, kaj počno oziroma s čim se ukvarjajo ljudje, da ne mislijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar