Po moje je že vsak prišel do spoznanja, da se največ časa in napora potroši pri podrobnostih. Torej se v relativno kratkem času naredi največ, potem pa se z dodajanjem oziroma z namenjanjem časa naredi vedno manj in edino, a težko vprašanje je, kdaj odnehati. Vsestranskega odgovora ni, temveč se z vajo in poskušanjem dobi občutek, da se enkrat odneha prej, naslednjič pa kasneje.
Če bi bil vložen čas čokolada, potem nam lahko čokoladni velikonočen zajček da vedeti, kako malo čokolade je potrebno, da se naredi toliko, da ni nihče vidno razočaran, in ne poznam nikogar, ki bi se zaradi njegove votlosti pritoževal. Zagotovo se bi prej zgodilo, da se bi odvilo novega.
Če bi morali na papir narisati stol ali mizo, bi že v nekaj sekundah narisali tako dobro, da bi vsakkdo lahko prepoznal, kaj je na sliki, razen če bi se izredno potrudili in risbo skazili. Lahko bi risali še nadaljnih nekaj ur, ampak še vedno bi bil na sliki stol ali miza, morda v kakšnih barvah, ampak naloga je bila dovolj dobro opravljena že takoj na začetku.
Če bi vsako opravilo potrebovalo eno uro za svoje dokončanje in bi v prvih dvajsetih minutah uspeli narediti tri četrtine vsega, bi v eni uri bodisi dokončno opravili eno opravilo (bili sto odstotni) bodisi spravili tri opravila na tri četrtine (dvesto petindvajset odstotkov), torej bi v istem času lahko naredili enkrat več, sicer še ne končanih opravil, ampak v skupnem bi bilo ustvarjeno več.
Ni komentarjev:
Objavite komentar