Najbolj redka in zato marsikomu zaželjena lastnost človeka je zmožnost pomnenja, povezovanja in navezovanja. Vsaj tako se mi je nekoč, pred desetimi, petnajstimi leti zdelo, kajti marsikdo je imel zaradi pomanjkanja težave in posledice so se kazale v pozabljivosti.
Sedaj pa se mi zdi oziroma sem prepričan, da so to najmanj zaželjene posameznikove lastnosti. Še posebej ta, ko si lahko predstavljaš okolje oziroma stanje, v katerem si bil nekoč pred desetimi, petnajstimi leti in tega ne spraviš iz glave. Ne moreš in če se trudiš, boš vse le še poslabšal. V glavi so obrisi, barve, povezave, misli, ideje, razmišljanja. Ti elementi sicer niso tako živi, kot so sanje, a so za dojemanje dovolj.
Če bi v glavi ostale le pomembne stvari, bi bilo spominov manj, ampak ne; v njej so ostali vsi nesmisli, kot je na primer nameščanje baterije v nov mobilni telefon pred desetimi leti v garderobi srednje šole, izpolnjevanje obrazca za zamenjavo neustrezne baterije, nakup naslednjega mobilnega telefona dve leti kasneje, žulji v tri tednih starih teniskah zaradi hoje po dodatno SIM kartico iz Zelene jame na Celovško cesto, čez štiri mesece ponovni sprehod za preklic te, čakanje v vrsti … in spraševanje, kje so ti telefoni sedaj, kje so baterije, kje je embalaža, kje so papirji … in to ravno tedaj ko bi si to najmanj želeli, ko bi morali zaspati.
Če pa takšnih razmišlanj ni, se pa ustvarja plane za naslednji dan, ki jih vsake toliko časa prekine štetje bitje zvonov.
Ko bi se le dalo zavestno zaspati …
Ni komentarjev:
Objavite komentar