Čas mi postaja vse dragocenejši … dražji od česarkoli, vendar se mi zdi, da ga zaradi svoje neorganiziranosti veselo razmetavam na vse smeri neba. Najraje bi obstajal v več inkarnacijah, kjer se bi vsaka od njih soočala z nekimi problemi, izzivi, strahovi; osnovni jaz bi pa užival … in zopet metal čas stran.
Zagotovo je krivo staranje, t.i. racionalno razmišljanje, občutek, da je čas omejen, in koneckoncev pred mano še vse življenske faze, skozi katere gre povprečen vsakdo. Če samo pomislim oziroma padem v neko vlogo, pred sabo zagledam velik napis: „Game over!“ Občutim razočaranje. Če zopet pomislim, če bi vstavil kovanec in šel ponovno, potem se novo življenje ne bi kakorkoli drugače izšlo. Lahko bi bilo bolje, ampak bistveno bolje pa ne, kajti do vsakega trenutka je bilo izjemno. (:
Vse pa zagotovo izvira iz moje želje po vsevednosti in oteženega odločanja; nič ni dobro, nič ni slabo, zakaj to, čemu ne. Vse, kar si sedaj želim je šest sončnih dni in šesti dan izlet v hribe. Vem, kam se bo šlo in kje se bo parkiralo, a če se do tja ne bo prišlo, potem bom ostal brez odgovorov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar