Glede na to, da sem danes natisnil blizu dvesto strani črtnih kod, bi rekel, da je črtna koda oziroma karkoli podobnega, kar omogoča strojno prepoznavo, dober izum. Kaj bi bilo, če bi moral blagajničar vsakokrat prepozavati artikel in poštni delavec vsakič prebrati naslovno poštno številko.
Črtno kodo, ki je na izdelkih, sestavlja trinajst številk, pri čemer prve tri predstavljajo državo, kar nam pomaga razumeti, kje je bil izdelek pakiran oziroma dokončno sestavljen; sledijo ji: številka prirejena proizvajalcu, prosta zaporedna številka in zadnja kontrolna številka, ki je izračunana. Ker so za to kodo predpisani najmanjši razsežnosti, za manjše izdelke obstaja osemestna številka, ki je manjša.
Številke oziroma njihov nabor je reguliran, zato so vse številke edinstvene. Za dodelitev se plača pristopnina in uporaba v obliki letne članarine, ki je odvisna od zakupljene količine črnih kod in letnega prometa lastnika oziroma proizvajalca.
Črtne kode so tudi priročne pri iskanju listka s ceno; še posebno pri skrinji s sladoledom, kjer so cene nalepljene na skrinjo in je opis izdelka preobširen za tisti majhen listek s ceno.
Iz poštne (sprejemne) števike pa je možno razbrati, ali gre za paket (C), hitro pošto (E), priporočeno (R) pismo ali za vrednostno (V) pismo. Poleg tega koda vsebuje tudi ciljno državo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar