Svet igrač

Zadnje čase začudeno razmišljam, kam je izginilo zadnjih deset let. Ta čas je švignil mimo. Nekaj se je začelo, nekaj naredilo, nekaj že končalo; v splošnem pa sem skoraj na istem; vem le nekaj več brezveznosti.

Človeški spomin je zanimiv. Tisti spomini, ki niso preživeli, so pozabljeni. Preostali so še kar živi, za moje pojme preveč živi.

Ne vem, kako sem takrat prišel v Ljubljano. Verjetno sem prišel z vlakom iz Novega mesta. Od tam sem se peš odpravil na faks, kjer sem odposlušal informativni dan, ter se nato z žejo napotil v tristometrov oddaljeno trgovino, kjer sem si kupil liter in pol gostega soka, katerega sem spil na klopci tamkajšnega dijaškega doma. Sumim, da mi je do tega trenutka družbo delal takratni in nadaljni sošolec.

Nato sem poklical prijatelja, ki je takrat že obiskoval prvi letnik in ki me je povabil k sebi v Rožno dolino. Po podhodu pod železniško progo sem se znašel pred garažami in takrat sem ga ponovno poklical, nakar mi je razložil pot do hiše, kjer je prebival. Te iste hiše nisem nikoli več našel. Prijatelj mi je povedal, da so jo podrli še isto leto. Tudi zdaj ne vem, kje je ta stala in skozi kateri podhod sem takrat šel. Potem, ko mi je v hiši razkazal zbirko čokolešnikov, sva se odpravila proti študentskemu naselju, kjer je v bloku štiri kupil študentske bone.

Zatem sva odšla do prodajalne časopisov, kjer sem kupil dva žetona, vsakega po osemdeset centov, ter se usedla na avtobus. Ta dva žetona sta edina žetona, ki sem ju kupil pred uvedbo kartice. Preostalega še vedno imam. Nisva se peljala dolgo. Verjetno sva se peljala le do Cankarjevega doma.

Odšla sva v Emonsko klet, kjer mi je povedal, da moram plačilo z bonom vedno napovedati vnaprej, sicer lahko plačam več, ter naročil pico, katere sva oba pojedla polovico. V Emonski kleti sem bil nato samo še enkrat, takrat nekdo ni pojedel svoje lazanje do konca.

Nato sva se usedla na vlak proti Dobovi. Kasneje se je nama pridružil neznan gospod, o kateremu sva se dopisovala preko telefona. Prijatelj je omenil, da izgleda tako depresiven, da mu manjka le še vrv okrog vrata. Ko sva prispela v Krško, je mama prijatelja zapeljala domov ter ga vprašala, kako težko je na faksu. Odvrnil je, da je zelo. Kolikor vem, tega še vedno ni končal.