Tlačilka skrbi

Ugotavljam, da manj kot imaš bolje je. Ni pomembno česa je manj, najpomembnejše je, da je manj tudi skrbi.

Jezi me, da se je zapravilo vse tri nastavke za tlačilko in sedaj, ko je precej lepo vreme, ne morem bilokam s kolesom. Priznam, da sem enega, tistega najboljšega, prvega, kupljenega v Ljubljani pred leti, izgubil sam, druge pa se je izgubilo zaradi moje dobrodušnosti posojanja, saj niso našli poti nazaj. No, ta dva sta bila tako za silo uporabna in sta bila priloženi tlačilki, vendar se je dalo tudi z njima spraviti kolo v pogon. Sedaj imam naročene in, ko pridejo, bodo zasedli isto mesto kot do sedaj, v prvem predalčku, levo zgoraj.

Morda je kriva moja obsedenost, da mora biti vsaka stvar na svojem mestu. Prav je, da je vsaka stvar na svojem mestu, kajti če se stvari ne najde, ko se jo potrebuje, stvar izbubi svoj namen, zato je zame enako, kot da stvari ne bi bilo.

Meja neznanega

Saj ne vem, ali bi bil resen in se zjokal, ali ostal nasmejen, ker nekaj, kar sem načrtoval cel mesec in sestavil, ne dela tako, kot bi si želel iz še neznanega razloga. Dobra stvar je ta, da se ničesar ni zakadilo, slaba pa ta, da ne dela in to me resnično, a nežno jezi.

Nekaj sem popravljal in dopolnjeval, a to je le brcanje v temo.

Drugi dan je bilo nekaj napredka. Težava se je ugotovila, vendar, če karkoli naredim v smeri načrtov, preneha delovati.

Tretji dan se je še kar poskušalo, kako ugoditi željam, ampak neuspešno. Morda bom sestavil še eno in videl, ali bodo simptomi enaki.

Pobiranje stvaritev

Udeležil sem se letnega pobiranja smeti. Pobirali smo ob cesti in nabral sem za sto litrov odpadkov (dve polni vreči). Kaj to vse ljudje zmečejo ob cesto; od raznih malih papirčkov, škatlic cigaret do pločevink in steklenic. Na koncu se je vsem prileglo meso s plošče, s čimer se je otvorila sezona takšne hrane.

Potrebno se je zavedati, da so zaradi pobiranja smeti nastali tudi novi odpadki, in sicer nove vreče za odpadke, na katerih sicer piše, da so iz recikliranega materiala, in embalaža, v kateri je bilo zapakirano meso, ampak dolgoročno človek živi in dela, da ustvarja odpadke.

Tako, čeprav sprva lep vrtni palček eno zimsko jutro poči, saj v njem voda zamrzne; potem pade skodelica iz mize in se razbije; žarnica pregori; telefon zastari; avtomobil zarjavi; nogavice se strgajo; torej prej kot slej se življenjska doba vsake reči konča. Tudi hiša se lahko podre. Koliko odpadkov je šele tedaj …

Nekaj reči se lahko reciklira, vendar je takšnih reči zelo malo. Vsa hvala o količinah predelanih reči je pretiravanje in zavajanje. Vsako leto opažam, da se zmanjša nabor povratnih steklenic in povečuje število reči, ki niso narejene trajnostno …

Za okolje lahko naredi največ posameznik, če zmanjša svojo potrošnjo.

Poletni valarji

Čeprav se je letošnja zima pomaknila v marec, je vreme že skoraj poletno in prišel je čas za menjavo pneumatik. Poletna platišča so temno sive barve, lepša in izjemno redka, saj so namenjena za rusko tržišče, a še vedno skladna z evropskimi predpisi. (:

Moti pa me, da so ceste v Sloveniji vedno bolj luknjaste, načete, zgubane, ozke, skratka slovenske. Se ne zavedajo, da so slabe ceste nevarne? Kolesarji in motoristi se ne morejo voziti za robom, ker tega sploh ni.

Ko regrat premakne svoj rep

Najvišji vrh Gorjancev je Trdinov vrh oziroma Sveta Gera, ki je bil že pred arbitražno odločbo na hrvaški strani, sedaj pa je na hrvaški strani tudi markanten telekomunikacijski stolp, ki že tako ponuja hrvaške programe.

Do samega vrha vodi več poti, v splošnem pa jih je najlažje ločiti na tiste iz šentjernejske in tiste iz novomeške smeri. Najbolj oblegana pot je zagotovo novomeška in ima izhodišče iz – tipičnega podgorskega kraja – Gaberja, točneje iz Šumečega potoka, kjer je pohodnikom na voljo tudi nekaj deset parkirnih mest; vmesni postaji te poti pa vsekakor sta Dom na Gospodični in izvir pod njim. Tokrat sem izbral pot iz Cerovega Loga, točneje iz kvaziparkirišča dva kilometra višje od tamkajšnega kamnoloma vzdolž potoka z imenom Pendirjevka. Od tam vodijo tri poti: ena mimo partizanske bolnišnice Kira, druga mimo doma pri Miklavžu in tretja po cesti do Krvavega kamna.

Zaradi namočenosti sem izbral tretjo pot in po eni uri prikorakal do križišča ob Krvavem kamnu. Od tam je mogoče do vrha priti po vsaj štirih povsem nedeljenih (neodvisnih) poteh.

Tokrat sem izbral pot številka dve, katero sem lansko leto koristil za spust. Do začetka te je potrebno prehoditi petsto metrov proti vzhodu oziroma dokler se na desni strani ne konča gozd in odpre košenica. Tam se zavije desno ter hodi tristo metrov ob gozdnem robu ter nato v gozdu sledi markacijam.

Gozdna tla so bila še vedno prekrita snegom, ki se je večinoma udiral in oteževal pot. Zaradi tega in gazenja po blatu se je namesto predvidenih nekaj več kot štirideset minut potrebovalo kar eno uro, zato to pot pozimi in po zimi odsvetujem.

Že od samega začetka sem upal, da bom na vrhu še preden se bo dvignila nižinska megla, a sem bil prepozen. Megla se je spremenila v koprenaste oblake in zastirala pogled. Do tedaj se je videlo še zasnežene Karavanke.

Za pot navzdol je bilo potrebno ubrati suho pot in cesta je bila pripravljena na to. Po treh kilometrih in pol hoje se je zopet prišlo do Krvavega kamna in po malo manj kot uri dobrega občutka osvojenega vrha še do parkirišča.

Ledena ročka

Po enem tednu mi je že malo dolgčas, saj mi ni več potrebno vsakokratno klikati po avtoradiju, da nimam vgrajene vzvratne kamere. Razlog je avtoradio namenjen za kitajsko tržišče, ki podpira (je podpiral) več kot je dejansko vgrajeno. In popravil sem sam. (:

Ko se odpravi ena pomanjkljivost se močneje izrazi druga in ta je sedaj način odpiranja zadnjih vrat. Pozimi se za ročko naredi led in je ni moč odriniti oziroma vrat odpreti. Fuj pa taka tehnika. Menda je potrebno zvrtati le luknjo, ampak potem bo voda tekla …

Zvezde kakovosti

Zanimivo mi je, kako so ljudje navdušeni nad novimi mobilnimi telefoni, predvsem nad kakovostjo fotografije. Zmožnost dobre fotografije je po neki spletni raziskavi četrta najbolj iskana lastnost, torej za časom delovanja na bateriji, za na-praske-odpornim zaslonom in za vodotesnostjo, čeprav pri nekaterih tudi prva želja.

Seveda se kakovost fotografije, tako pri oglaševalcih kot navdušencih, kaže pri izjemno dobrih pogojih, katere priskrbi tudi jasno in sončno vreme. Za moje pojme pa so ti pogoji tako dobri, da so lahko vse fotografije ne glede na telefon naravnost odlične. Fotografijo štejem kot odlično, če je ta čista (nerazmazana) in gladka (ne preveč zrnata).

Sedaj pa postavljam izziv za vse, ki kujejo svoje mobilne telefone v zvezde, da te tudi fotografirajo. Za primer dajem eno svojih, ki je nastala nekaj čez pol enajsto uro zvečer ter na desni (nažalost) prikazuje t.i. svetlobno onesnaženje – luči osvetljujejo nebo. Fotografija ni ravno odlična, saj je zrnata, a se zvezde vsaj vidijo. Edini pogoj je ta, da si morate izbrati dan oziroma noč, ko ni lune in se vidijo zvezde, da je ura že pozna ter da je slika, taka kot je, neposredno s telefona.