Že od nekdaj ustvarjam in takrat sem začel sestavljati z elementi velikosti enega centimetra in večjemi, kjer sem moral biti natančen na dva milimetra. Nato je preteklo nekaj časa (deset let), tehnologija je napredovala in elementi so se zmanjšali. Najprej sem mislil, da to ni več zame in da ne zmorem.
Pred enim letom sem začel z največjimi modernimi elementi v velikosti treh milimetrov. V ta namen sem si kupil komplet pincet in pričel. Ker je bil razmik med elementi dovolj velik, mi je uspevalo, čeprav je bilo na začetku potrebno imeti nekaj več potrpljenja.
Sčasoma sem izbiral vedno manjše elemente in v tem letu sem prišel na enkrat manjše elemete, torej velike milimeter in pol, s katerimi tudi nisem imel večjih težav. Nadaljeval sem z zmanjševanjem razmika in sedaj so elementi tako blizu, da je med njimi prostora le za špico pincete, pri čemer element že postavim na njegovo mesto z odstopanjem desetinke milimetra. Če pogledam elemente, s katerimi sem začel, se mi zdijo takratni ogromni.
Ker so elementi med seboj oddaljeni tudi za dve desetinki milimetra in med njimi ne sme biti lepila oziroma mora biti lepilo samo pod elementi, predstavlja nanos lepila problem, katerega se rešuje s pasto v injekciji, ki strašansko poveča površinsko napetost in poskrbi, da ne pride do „mostičkov“. Brez te paste bi bilo lepljenje misija nemogoče, saj se že z odmikom igle injekcije od mesta nanosa ustvari špica; pri uporabi te paste pa tudi teh špic ni.
Nimam ideje, kaj točno sestavlja to pasto, vem pa da ima smola iglavcev podobne lastnosti. Obema je skupno to, da snovi ni možno izprati z vodo in da je snov lepljiva. Seveda pa to predstavlja nov problem, kako sestavljanko ščistiti. Z acetonom gre dobro, vendar mi ta odstranjuje napise, z izopropanolom in etanolom pa postane cela sestavljanka lepljiva.
Presenetljivo je delo kljub začetnemu strahu z manjšimi elementi hitrejše in lažje. Nisem si mislil.
Mislim, da bom na tej velikosti ostal oziroma bom poskusil še eno stopnjo nižje, z milimeterskimi elementi. Za vse manjše stopnje pa naj to delo opravljajo stroji. Ti primejo in položijo elemente velikosti pol milimetra, pri čemer lepilo namestijo pred polaganjem s šablono in potem posušijo v pečici, ampak za doma je to preveč.
In koliko tako majhnih elementov za sestavljanke imam doma? Nekje dvaindvajset tisoč, zato mi je popolnoma vseeno, če se kakšen element izgubi.
Najbolj pa presenetim samega sebe, ko ob vsakem pogledu na sestavljanko oziroma sestavljanke ne morem verjeti, da sem kaj takega sam sestavil.
Ni komentarjev:
Objavite komentar