Zanimivo mi je brati svoje zapise izpred trinajstih let: „Zelo mrzel petkov večer mi je uspelo prebiti na prostem ob poslušanju nezanimive glasbe, ampak je bilo že toliko lepih trenutkov, da se je izplačalo.“ Kar se od takrat ni spremenilo je to, da je oranžna še vedno moja najljubša barva. Ostalo je tudi to, da si izberem skladbo, ki jo nepresteno poslušam več dni. Tokrat je to Vlado Kreslin - Ptič. Še kar se je nisem naposlušal. So se pa spremenile okolišče; nekako mi ni več do glasne glasbe. Raje imam, če se ji tekom časa spreminja jakost.
Z vsakim novim letom se počutim slabše. Voščenje mi je obremenitev, a je to novo leto bilo srečno; v smislu, da je bilo izmenjanih lepih, a praznih besed čimmanj. Ne razumem, kako ljudje ne razumejo, da bi mi bilo brez vsega tega trušča bolje. Tisti dan, ki sploh ni najdaljša noč v letu, ni nič drugačen od preostalih dni. Primerneje bi bilo proslaviti recimo 29. februar. In, kdo bi si mislil, prvega januarja sem delal. Priznam, raje bi delal, kot prejemal čestitke.
Danes zjutraj sem bil tečen, ker sem moral nekaj nujno postoriti. Stopnja nujnosti je bila enaka tisti prvega januarja, čeprav sem tokrat vedel, kaj moram narediti, a nisem vedel kako. Poleg tega se je v okno zaletavala neka žuželka in tudi mudilo se mi je na pošto. Poklical sem na pomoč, a je telefon izgubil omrežje. Po ponovnem zagonu sem le vzpostavil klic, a je cingljalo v prazno. Za sprositev sem odšel na pošto, čeprav bi odposlal tudi lahko v ponedeljek, in nato začel s prebiranjem navodil. Prebil sem se skoraj do konca, a mi je bil klic vrnjen, hvala, in mi je uspelo. Še enkrat hvala, saj mi brez pomoči ne bi uspelo. Za naslednjič vem.
Sicer pa se letos želim znebiti krame. Soočam se z večno neodločnostjo, če bi mi morda, kdaj kaj prišlo še prav ali bi si to in ono shranil za spomin. Pri tem mi je zanimivo, kako se vse obrne. Kar sem si nekoč močno želel, imam odveč. V splošnem je odgovor: „vsega je preveč in odveč.“
Ni komentarjev:
Objavite komentar