Razkošnja porabe

Po stopnicah sem se vrnil k steni, ob kateri sem pustil servirni voziček. To ni bila ravno stena, saj ni segala do stropa, bila je bolj kakšna pregrada, a vozička ni bilo več tam. Še kar sem zijal v tisto steno, dokler se nisem ozrl naokrog po kuhinji. V bližini sem opazil vozičke, en poleg drugega; vsi bolj kot ne enaki, a k sreči sem na srednji polici svojega vozička opazil svoje stvari in rešen sem bil zagate.

Ampak to ni tako bistveno. Vsak kdaj pa kdaj pomisli na kakšen športni avtomobil, njegov zvok in tako naprej in za pet minut se mu želja uresniči. Vsak je kdaj pa kdaj bil na krovu trajekta in opazoval ogromne dimnike. Tokrat sem imel svojih pet minut in obiskal strojnico in razbohoteno okolico. Vse je za vsaj dve razsežežnosti večje in imel sem to čast, da sem lahko zagnal tisti motor tam. Primerneje bi bilo reči, da sem sprožil zgolj postopek zagona, kajti pritisnil sem samo na gumb, potem pa se je v pol minute zgodilo, kar se je moralo zgoditi in v prostoru je zavladal hrup.

Česar takega nisem pričakoval, okolica se je spremenila v operno dvorano z osmimi gongi na odru. Vsak gong je oddajal zvok večkrat na sekundo in vse skupaj se je slišalo glasneje kot sem si lahko kdaj koli predstavljal. Udarce motorja sem čutil v prsih in moje začetno zanimanje se je spremenilo v neprijeten občutek. Malo sem se še sprehodil naokoli in pogledal tu in tam kakšno stvar, čeprav sem kasneje v popoldnevu ugotovil, da sem spregledal tablico o prostornini motorja. Skratka, ladijski motor se zažene pri motorju in ne pri krmilu.

Kar me je presenetilo je njegova poraba. Takšen majhen motor, sicer velik kot kombi, v prostem teku potroši za dve kurilni sezoni enodružinske hiše na dan. Kaj šele, da bi kaj premikal. Tu govorim o zneskih dvatisoč evrov in več dnevno, jaz pa na bencinskem servisu v dveh tednih potrošim par deset evrov pa se premikam.

Če pomislim, da zamrznjeni osliči iz Argentine na ladji potujejo 35 dni (če ta ladja potuje z desetimi vozli) in da mora ta ladja priti tudi nazaj so zneski ogromni. Težko si je predstavljati onesnaženje okolja! Ideja o prepovedi vatiranih palčk je pri takih razsežnostih butasta. (Za pribor za enkratno uporabo se strinjam.)

Kaj ko bi prepovedali osliče? Pa banane? Oziroma vse, kar potuje po morju.