Ko dojamem, kakšen svet je okrog mene, se počutim zahojeno. Seveda bi lahko cele dni stal s hrbtom obrnjenim proti Soncu in opazoval liste, ki jih veter odnaša s fige, ampak takšno življenje ne prinaša sprememb.
Ljudje raziskujejo in dognanja se obrestujejo v tehnologiji in škoda je tiščati glavo med zidovi. Ko opazim nekaj, opazim še nekaj in tako naprej dokler ne vem več, kje sem začel in kaj sploh hočem. Povsem tipično zame. Če se želim dohiteti, se moram oklesiti in preriniti do zanimivega. Včasih vse opustim. Včasih je to edina pot.
Ko se izobrazim oziroma dojamem, ta zanimivost mine. Ponovno spoznam, da je zanimivost le svetel oziroma izpostavljen blišč nekega dolgotrajnega postopka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar