Po razmisleku bi bilo najbolje parafrazirati in reči, da neznosno hrepenim po porazu. Toliko o tem.
Kolesarim. Ponovno, a v omejenih količinah takoj zjutraj, da me sonce preveč ne opeče, in ni boljšega občutka kot občutek po vrnitvi domov in omehčana hoja po stopnišču z željo po tuširanju. Upam in si želim, da bom letos prekolesaril kaj več kot lani; do danes osvojenih osemdeset kilometrov in danes še štiriinštirideset. Kupil sem si tudi mast v razpršilcu in upam, da letošnjo začasno oljno pacarijo odstranim z vseh delov kolesa in namažem dele kot se šika.
Sicer pa mi kar prija jutranje „delnosanjarjenje,“ kar pomeni, da se zavedam, da sočasno sanjam in lahko premikam tudi telo oziroma čutim, kaj se dogaja naokoli — morda obstaja tudi ustreznejša beseda, ki opisuje to stanje, a je ne poznam. Pri tem mi je najbolj všeč prebiranje besedil, ki se mi znajdejo pred zaprtimi vekami … a le dokler to jadranje med sanjami in stvarnostjo na zaide in, ko se stik s stvarnostjo izgubi, potem zaslišim glasen zvok, ki me predrami. Ponavadi je ta zvok pok balona in nazadnje pok dveh desk.
Ni komentarjev:
Objavite komentar