Luknja zamika

Neverjetno, kako ljudje utrudijo. Včeraj mi po vrnitvi iz službe ni preostalo drugega kot ležanje, ko sem začutil še toliko bolj utrujene noge. To popoldansko ležanje po dveh urah še vedno ni prineslo občutnega izboljšanja.

Ljudje utrujajo, ko in ker se ne znajo izražati. Trdijo, da imajo težavo in to je vse, kar pride iz njih. Ko se iz njih izvleče podrobnosti, dobijo rešitev, a zopet trdijo, da imajo še vedno težavo. Ko se iz njih zopet izvleče podrobnosti, se ugotovi, da rešitve sploh niso upoštevali oziroma jo preverili. Torej so žejni, dobijo pijačo, ne pijejo in se še vedno pritožujejo, da so žejni. Najbolje se je umakniti, takrat premisliti, ker bi jim sicer nasul en kup nepravilnosti, največkrat iz nespoštovanja pogodbenih obveznosti oziroma dolžnosti. Zakaj bi zgubljal energijo, voljo? Zakaj bi bil zagrenjen? Zakaj ne bi tega prepustil drugemu? Tistemu, čigar delo je to.

Nekje mora biti vedno meja. To je moje, to je od nekoga drugega. Besede so pomembne, ne sme se reči: „To ni moje,“ ker bi to pomenilo zavračanje. Ni mi težko storiti, vendar storim prvič, storim drugič … storim osmič in potem se navadijo. Koliko dodane obremenitve sem tako dobil? Iz svoje pripravljenosti, požrtvovanja, zato mora biti nekje: „Ne.“

In, ko je tako, to določeni razumejo kot žalitev ter odvrnejo: “No dobro, če je že tako, bom pa sam.“ Zato je zopet zlato pravilo umik. Če je človek umakjen, zavrnitve ne more reči. Tega mu ni potrebno reči, ker ti utrujajoči ljudje komunicirajo izključno ustno. Ti ljudje so manipulatorji. Beseda ima pravi pomen, čeprav je za moj okus tujka oziroma si želim nekaj bolj slovenskega.

Poklicni manipulatorji – manipulatorji v službi; kaj so in kako se obnašanjo iz mojega nestrokovnega vidika, ker nisem ne psiholog ne pravnik.

• Komunikacija je skoraj izključno ustna. Tudi preko posrednikov.
• Če in čeprav ima pristojnost za spremembe in si jih želi, raje jamra tistim, ki te pristojnosti nimajo.
• Čeprav ima pravico odločanja, se ne odloča.
• Ne želi se izpostaviti in zato skuša svoja dejanja oziroma odločitve preložiti na druge, da bi se s tem izpostavili drugi.
• Ne zna dati nedvoumnih, predvsem pa celovitih navodil.
• Nima načel, svoje mnenje in vedenje spreminja glede na sogovornika in okoliščine.
• V večji skupini je raje tiho, saj tedaj ne more vsakemu govoriti po svoje.
• Če je ta oseba vodja, zapisniki sestankov ne obstajajo. Če pa obstajajo, se sklepi sestanka ne potrjujejo, ker zapisnik sestanka ne izraža vsebine sestanka.
• Ko so težave, so krivi drugi. Ko ti drugi dokažejo, da so naredili pravilno, o tem nihče drug ne ve.

Umik (torej neustni stik, tudi torej izogibanje telefonom, telefonskim klicem) ter lepa slovenska pisana beseda. Oh, kako je tedaj svet lep.

Črke senca

Danes sem šel kolesarit. Zaradi močnega vetra lahko rečem; kar jadrat in se zato vozil (časovno) dlje. Zaradi daljše izpostavljenosti je koža spremenila barvo, a upam, da zato ne bo hujših posledic. Po skoraj osemdesetih kilometrih sem zadovoljen, saj sem šestdeset metrov od glavne ceste na obrobju naselja opazil še tri srne in to sredi dneva.

Ta teden sem izpraševal ljudi, če berejo knjige in jih. Jaz jih ne. Berejo jih, ker jih zgodba pritegne. Izjavi, da bi preberala po petsto strani zaradi (detektivske) zgodbe, ne verjamem, četudi bi bila knjiga žepne velikosti. Če sem kdaj bral, sem bral zaradi šole oziroma učenja. Snov sem prebral enkrat, potem pa mi je že zmanjkalo časa, četudi sem začel brati že en teden prej. Petsto strani po tej hitrosti bi mi vzelo po nekaj mesecev, kaj šele en dan.

Nadaljevanje enega pogovora je mimogrede pokazalo, da poznam dve osebi, ki trdita, da je Zemlja ravna. Prvi ima narejen skrajšan program srednje šole, morda triletni program ali pa zgolj osnovno šolo. Druga pa ima doktorat znanosti. Sklepa še ne morem oblikovati.

Oblast dela

Kaj bom letos počel? Želim se znebiti navlake, ki jo prinesem domov. Resnično odleže mi, ko gre kaj proč, čeprav se še vedno sprašujem, ali naj gre ali naj ostane.

Kaj ustvarjam? Nekaj dolgočasnega z vrhuncem neugodja pri koncu, ko ne vem, ali mi bo uspelo. Ko mi uspe, se počutim praznega, saj po cilju ni ničesar več. Danes sem uspešno usposobil tipalo vlažnosti za razvlaževalnik zraka, ki sem ga tak čas lansko leto rešil pred odvozom na smetišče. Večino časa sem potrošil za razumevanje okvare, okvaro delno odpravil in letos tudi še dokončno. V vsakem primeru bi lahko kupil nadomestni del, vendar sem raje potrošil štirikrat več denarja in sedemnajstkrat več časa, a mi je ostalo znanje.

Kako ustvarjam? Premišljeno, dovršeno in ponosno, da si lahko čestitam, da bolje ne bi moralo biti. Seveda ima to tudi stranski učinek: če česar od tega ne morem doseči, se ne lotim.

Odeje ideje

Večkrat sem poskusil prenašati nek zvok preko telefona, vendar pri tem nisem bil uspešen. Najprej sem smatral, da mikrofon telefona izvora zvoka, katerega želim, da ga sliši sogovornik, ne pobira dovolj dobro oziroma da mikrofona ne znam pravilno postaviti pred izvor. Tudi drugi so si prizadevali, da bi slišal njihov zvok na moji strani, vendar ga nisem.

Sedaj sem ta problem raziskal in prvi razlog je povezan s človeškim glasom oziroma, kje se glas tvori in kako se, torej s tistim, kar je bilo nekoč pri slovenščini poimenovano kot zveneči nezvočniki, nebniki, nosniki, sičniki … vsekakor pa nismo zmožni posnemati klavirja, kitare … To omejitev tvorjenja so iz ekonomskih razlogov izkoristili za zmanjšanje pasovne širine, kar pomeni več sočasnih klicev. Drugi razlog pa je vgrajen sistem dušenja hrupa, saj se telefon poglavitno uporablja za pogovore, zato prenos preostalega, v posebnem hrupa okolja ali glasbe koncerta ni zaželen.

Romanje razmer

Nekaj tednov nazaj sem se navdušil nad ponovno uporabo plastičnih mas. Po hitrem pregledu obstajata dve skupini teh mas: termoplasti in termoseti. Za ponovno uporabo so najprimernejši termoplasti, saj jih je pri višji temperaturi mogoče preoblikovati oziroma jih brizgati v kalupe. Termoseti se s povečevanjem temperature ne mehčajo, zato jih predvsem drobijo in nato prešajo ali uporabijo kot primes.

Umetne mase za ponovno uporabo so označene s tremi puščicami, ki sestavljajo obliko trikotnika, ter s številom znotraj omenjenega trikotnika. Postopek je preprost: umetne mase se loči glede na to število in glede na barvo, potem se jih zmelje na delce, delce segreje v zmes ter jo potisne v kalup.

Preprosto dokler se ne začne preračunavati, koliko stanejo stroji ter energija zanj. Za dodatek mora biti tudi umetna masa čista, zares čista. Praviloma bi morali pred zavrženjem vsake embalaže v smetnjak za embalažo to umiti. Koliko ljudi to sploh počne? Torej so potrebna še čistila, energija za pranje in seveda obdelava odpadnih vod.

Na koncu se izkaže, da je v trenutni ekonomiji ceneje neuporabiti obstoječe umetne mase za izdelavo novih, zato trenutno tudi ni vzpostavljenih shem vračil plastenk. Deluje le kavcijski sistem steklenic za nekaj vrst pijač. V tej shemi ni potrebno zgolj čiščenje, tudi steklenice morajo biti namensko izboljšane – z debelejšo steno, da se težje razbijejo.

Po mojem mnenju najboljši pristop k zmanjševanju odpadkov preprečiti njihov nastanek. Pomislite. Vrečka za smeti je takoj smet.

Rezultat senc

Pri vključevanju v gost promet, natančneje pri združevanju dveh voznih pasov v en vozni pas, izkoristim okornost težjih vozil — tovornjakov, saj ti ne morejo pospešiti toliko kot avtomobil pred njim in nastane priložnost za moj avtomobil.

Sovražim kolesarske steze v mestih, ker to so steze z ovirami: robnik spust dol, robnik dvig nazaj gor, avtomobili pri vključevanju v promet, pešči, vozički in podobno.

Čuvaji cest

Po prečkanju železniških tirov na dokaj novem asfaltu je bil občutek enkraten in prav takšen, kot da sem kolesaril prejšni teden, kot da vmes ni bilo štirih mesecev premora. Nekaj truda moram še vložiti v prehrano, da mi ne bo zmankovalo energije. Ta je še vedno nujna pri zaključevanju.

Vsako križišče pomeni svojo odločitev in skoraj vsaka odločitev je prava. Vedno obstaja pot nazaj in imam možnost, da naslednjič ne izberem ceste v gradnji. In je ne bom, vzel bom vzporedno cesto.

Cena izraza

Morda se bom, morda se ne bom znebil svojih dveh lastnosti, ki me najbolj omejujeta, a me tudi določata. Ti sta moja neodločnost in moje nezaupanje. Namesto dveh poti, jih bom našel šestnajst, med katerimi se ne bom znal pravočasno odločiti. Ne potrebujem pomoči, sam znam najbolje.

Neodločnost je povezana s prekomernim premišljevanjem posledic vsake odločitve in tehtanjem med njimi. K sreči vedno obstaja tudi odločitev za neodločitev.

Nezaupanje pa se najbolj kaže v temu, da dela ne delim naprej. Predaja vseh navodil in podrobnosti je zamudno, hkrati pa želim imeti nadzor nad izvajanjem in kakovostjo izvedbe, kar zopet terja čas. Sestanki, predvsem ustni, so trošenje časa. Ljudje cenijo kakovost izvedbe in pravočasnost, vendar lahko tako opravim le tiste naloge, za katere vem, kako se jih opravi, oziroma obstaja le ena pot do cilja. Po drugi strani pa nimam slabe vesti, če imajo nekateri ljudje primanjkaj in obljubljajo gradove v oblakih, česar tehnolog ne more uresničiti in se stvari zavlečejo.

Na koncu bom naredil tako, kot sem to storil na psihološkem testu, kamor so me napotili zaradi dela na višini. Na testu sem moral večkrat izbrati tisto besedo med dvema besedama, ki me bolj zaznamuje. Ker so se iste besede pojavljale v različnih parih in sem želel v odgovorih imeti vzpostavljen red, sem vseh dvanajst besed zapisal v vrsto, pri čemer so bile na levi tiste manj in na desni tiste bolj zaznamujajoče. Nisem se toliko posvetil sami razporeditvi besed oziroma njihovem pomenu, pomemben mi je bil zgolj red v odgovorih. Zanimalo me, če to cenijo oziroma če to v odgovorih zaznajo. Urejenost za predstavo na primeru pomeni, če je Janko nižji kot Simona in Simona nižja kot Marjan, mora biti tudi Janko nižji kot Marjan in ne obratno, strokovno se to imenuje tranzitivnost. Ko sem imel besede v vrsti, mi ni bilo več potrebno ob vsakem paru besed brati razlage posamezne besede in sprejeti odločitev glede na pomen, zadoščal je vpogled v vrsto. Izida svojih odgovorov nisem nikoli izvedel. Delo na višini imam odobreno.