Bil je fotoaparat na film za štiriindvajset oziroma šestintrideset posnetkov, ob vstavljanju tega v temì pa še za tri posnetke več. Ko je bil film razvit, se je nastale fotografije vložilo v tematski album – to sem rad počel. Večino časa so bili albumi zaprti tako kot knjige, poleg katerih so bili pospravljeni. Pregledovalo se jih je priložnostno za obujanje spominov.
Dvajset let kasneje je fotoaparat, tako kot budilka, koledar …, spremenil obliko in za pretežno večino obstaja le še kot ena izmed ikon na telefonu. Tudi albumi nimajo več ne platnic ne listov; vse fotografije so zvezno posejane na časovno premico. Spominov se ne obuja več, spomine se deli. Današnje vprašanje je, čemu se fotografije (podatke) deli, oziroma bolje, kaj z deljenjem sporočamo.
Glede na količino objavljenih fotografij, vsebino in načinom – tu mislim predvsem na medij – postavljam prvo domnevo o poveličevanju samega sebe ter drugo domnevo o zbujanju nevoščljivosti. Za primer odpiram album, ki bo jeseni dopolnil dvajset let, in prilagam dve fotografiji.
Namen prve fotografije je zajeti iznajdljivost, kako podpreti projektor. Projektor je mogoče po višini nastavljiti le spredaj, saj se ta ponavadi nahaja nižje od platna, ko ga je potrebno usmeriti navzgor, v tem primeru pa je bilo platno nižje. Druga fotografija pa prikazuje Urško Žolnir, takrat bolj izpostavljeno športno osebnost, podobno kot so sedaj to naši kolesarji, smučarski skakalci ter košerkaš, in ja, njo sem videl v živo. Sem zato nekaj več? Ste krivi ker vas tam ni bilo? Ali lahko z deljenjem sporočim kaj drugega? Delili so večnamenske kajzerice s smetano slovenskega športa.
Zato ne delim, ne želim biti velik, ne želim zbujati nevoščljivosti. Kar sem storil zase, sem storil zame. Če sem dve leti nazaj pridobil licenco, katero sem želel pridobiti sedemnajst let pred tem, je sedaj ta licenca le en kartonček na polici. Zanjo ve komisija, izdajatelj in jaz. Kazal ga bom upravičencem, le za to je. Ne vem, ali jo bom kdaj koristil, mogoče. Časi se spreminjajo, imetnikov je vse manj in nekoč bi bila uporabnejša.
Nikoli nisem imel želje biti izpostavljen. Tudi zdaj je nimam. Mnenje drugih o meni ne šteje toliko kot mnenje o sebi. Ne želim, da so drugi ponosni na moje dosežke, če na njih še sam nisem. Energija izvira iz mene. Sestavljen sem iz dveh delov; dela, ki narekuje oziroma načrtuje, in dela, ki izvaja. Če sem slabe volje, sem slabe volje, ker izvedba ni šla po načrtu, in židane volje, ko gre izvedba po načrtu. Raje izpolnjujem želje drugim, saj moram za odobritev najprej prepričati samega sebe. In kako mi odleže, ko opustim svoj načrt. Skratka, če sem sprt, sem sprt sam s sabo zaradi sebe.
Drugi to opazijo, opazijo nekaj drugačnega. Vsekakor opazijo, da so v mojem življenju prvi, prvi pred mano, modus kongruence.
Ni komentarjev:
Objavite komentar