Tako, kot so iz grude pognali zvončki, so prejšni teden poskočile slovenske delnice in zasenčile preostanek sveta, in tako, kot je danes zasnežilo to isto grudo in te iste zvončke, je padla vrednost tudi teh istih delnic.
Po petih mesecih ukvarjanja, opažam, da mi postaja vse to nekoliko jasneje. K temu razumevanju je daleč največji del prispeval čas, a še vedno se igram in, priznam, nimam ne tehnike ne strategije. Priznam tudi, da me je zamikala omenjena slovenska rast, a sem le upošteval nekaj svojih pravil; ne je ne in dovolj je dovolj, čeprav bi najraje imel kar vse.
Po govoricah najbolj donosni delniški trg je trg Združenih držav, a ta letos životari kot moja dva oleandra v vodi na okenski polici; ne rasteta in ne crkneta, ne glede na to, kako ju pogledam. K sreči mi ljudje gledamo precej podobno ter si naredimo oziroma uporabljamo orodja, da nam je delo lažje. Zaradi teh orodij mi ni potrebno izbirati podjetij, kot sem to sprva nameraval, temveč izberem področje, ki me zanima.
Začel sem vlagati v cel svet, opazil omenjeno životarjenje, se omejil na evropski trg ter zdaj zamenjal zemljepisne okvirje s področji v industriji. Trenutno želim vlagati v industrijo polprevodnikov, v bančništvo v Evropi in v gospodarstvo Južne Koreje. Ker menim, da je čar tega v lastnem izkustvu, nikomur ne dajem in ne nameravam dati kakršnih koli nasvetov. Dam le spodbudo, vsakemu lahko nekaj uspe, če hoče biti uspešen.
Škoda le, da sem vse to odkril pozno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar