Odmev razuma

Počasi se pomikam iz ekvatorialnega in tropskega podnebja in misli se mi bistrijo. Po treh mesecih kaosa bo potrebno (marsikaj) pospraviti.

Okolje drugačnosti

Hodiš domov.

Pojavi se čas, obdobje, ko se zavedaš, da imaš veliko, morda celo preveč dela; to pa pravzaprav sploh ni tako zelo zahtevno oziroma naporno, temveč je samo sestavljeno iz mnogih malenkosti, ki ji je potrebno pogledati, premisliti in postoriti.

Pomisliš, če si se slučajno uštel o njegovi časovni zahtevnosti in zanj potrebuješ bistveno več časa kot predvidevaš, a ti ovrednotenje te njegove zahtevnosti zopet predstavlja novo delo, zato tudi tega ne nameravaš storiti.

Pomisliš na splošen potek časa in dejstvo, da je še vedno bilo in upaš, da bo tako tudi v prihodnosti. Malo počakaš in, ko v ulici, po kateri stopaš, ni nikogar, ki bi te lahko videl, dobesedno iztegneš jezik, in tako odločno pokažeš, da se ti „fučka“ o vsem. Pomemben je občutek in, da res nikjer ni nikogar, ki bi si pomislil, kako nevzgojen si, če mu kažeš jezik.

Naslednji dan zaživiš brezskrbno. Imaš toliko časa, da odideš v hosto, ki zaradi svoje navidezne razrečitve, ki med debla prinese več svetlobe, izgleda kot kakšen park po daljšem deževju.

Naprej, proti jugu

Nazaj, proti severu

Če jih vsi fotografirajo, tako kot zgoraj, od strani, jim bom od zgoraj!

Nariši nov dan

Kako fajn se je pogovarjati z ljudmi, ki so prepotovali skoraj ves svet: Nova Zelandija, Avstralija, Tajvan, Hong Kong, Južna Koreja, Japonska, Indija, Grčija, Švedska, Kazakstan, Južnoafriška republika, Kolumbija, Argentina, Peru, ZDA, Mehika. In tako doživeto pripovedujejo, kaj se jim je pripetilo potem, ko so se vrnili s svetilnika nad mestom Macao.