Zgodbe vetrov

Zdi se mi, da etiketiranje ljudi zveni slabšalno povsem brez razloga. Kdo pravi, da ljudje pripisujejo ljudem zgolj slabe lastnosti. Zakaj ne bi bila vmes še kakšna dobra lastnost, ali pa kar vse dobre? Je pa res, da si človek veliko lažje zapomni slabe stvari kot dobre.

Pojem je za moje pojme zelo ohlapno opredeljen, če sploh je. Jaz si etiketiranje ljudi lahko predstavljam dobesedno; kot navidezen listek s porezanimi robovi, ravno takšne oblike kot tisti, na kateremu je včasih v trgovini pisala cena, in ki je z vrvico ali brez nje navezan ali nalepljen na osebo, ter kot tudi povsem abstraktno: podatki povezani z osebo, čeprav mi je navidezen listek, ki plapola v vetru, veliko bolj všeč.

Na tem listku ni le kup osebnih lastnosti, temveč cel spis, znanje o človeku, ki pa je nažalost omejen s sposobnostjo pomnenja in pozabljanja. Ko se nove stvari dodajajo, se stare pozabljajo. Se pa stvari pozabljajo tudi s časom, povsem samodejno in nenadzorovano. Ker ne poznam dovolj besed ali pa ustrezne besede sploh ne obstajajo, je vsebina precej na široko razpisana.

Obstaja teorija, kjer je etiketiraje povezano z odklonskostjo, kjer naj bi družba odločala o etikah in ne posameznik, ampak po moje je družba premalo strokovna, da bi bila utemeljeno razsodna.

Recimo, da imamo človeka, ki parkira svoj avto čez dva parkirna mesta, saj se boji, da mu bi potniki sosednjih avtomobilov, ki bi nato parkirala levo in desno od njega, z vrati udarili ob njegov avto.

Po eni strani bi se našla velika množica ljudi, ki bi rekla, da je s svojim dejanjem zasedel mesto namenjeno drugemu; po drugi strani pa se bi zbrala množica ljudi, ki se prav tako boji za svoj avto in ki dvomi v pazljivost ljudi in ki bi bila podobnega mnenja kot on. Torej množico A sestavljajo ljudje, ki niso dovolj pazljivi (kar ne pomeni, da so nepazljivi) ter imamo množico B skrbnih ljudi. Ker je množica A večja, bi po teoriji odklonskosti pomenilo, da je množica skrbnih ljudi odklonska, torej je za večino pozitivna stvar negativna.

Dejansko pa je kriv projektant, ki je zrisal premajhna parkirna mesta.

Torej so posameznikove etikete posameznika zgolj mnenja.

Zmedene ohladitve

Rečem: „Genialno,“ ampak ob pol enajstih zvečer sem se ob luči lotil pranja avtomobila, saj mi je bilo dovolj, da se že tri dni odločam, ali ga naj ali ga naj ne in kdaj ga naj operem.

Danes zjutraj si ob pogledu na avtomobil rečem: „genialno, Jaka zares genialno,“ ko ugotovim, da eno steklo avtomobila sploh ni bilo dvigjeno, čeprav se mi je včeraj pred začetkom pranja zdelo, da so bila vsa.

Takoj sem se v glavi začel spraševati, kako česar takega včeraj nisem mogel videti, ter z očmi opazoval madeže, ki so nastali v notranjosti, ko je voda čez noč izhlapela. Najprej sem kar s prstom obkrožil in obrisal stikalo za luč. Nato potipal sedeže; dokaj suhi; potipal še globlje, morda vlažni, ampak zagotovo ne tako mokri, da bi si zmočil hlače.

Pogledam obloge vrat in tam vidim kaplje vode, katere začnem bristati z debelejšimi robci. Tja, kamor ne sežem, začnem spuščati robove robcev, da se bi ti vode napili. Z vrat bi najraje snel oblogo, da bi videl in obrisal tisto, kar je za njo, vendar toliko časa spet nimam. Ukrivil sem samo njen spodnji del, če bi morda kaj priteklo izpod nje, a ni ničesar.

Ker je bil tepih moker le na določenih mestih, sem se začel spraševati, kako je mogoče, da je v avto pri pol dvigjenih steklih (toliko da gre glava skozi) steklo le za kakšen kozarec vode in opazoval udrtine okoli vrat, zaradi katerih je lahko voda stekla naokrog. Na vrata sem gledal tudi od zgoraj navzdol, da bi videl, kam lahko voda sploh pade.

Gromozanska sreča in jasen poduk za naslednjič.

Ko je ponoči zapihalo, sem čisto zares upal na dež. Še dobro, da ga ni bilo.

Prevodna navlaka

Aprilska tretjina tistega, kar ciljajo vsi.