Klaviatura kron

Končno sem našel zobno ščetko, ki mi je všeč. Ta mi da izredno dober občutek, saj je ročaj iz enega kosa brez vmesnih pregibov, v katerih se nabira umazanija, in tudi ravno prav velika je, vendar se mi je obrabila. Ker enake ni bilo najti v dveh večjih trgovinah na obrobju mesta, sem šel pogledat še v drugo mesto, kjer sem jo našel in vzel še dve na zalogo.

Nato pa se čez čas v družbi pogovarjamo in izvem, da bi zaradi dlesni moral vzeti mehkejšo ali še mehkejše. Zakaj bi moral? Ker so to nasveti ljudi, ki jih dobro poznam in ki so na tem področju strokovno usposobljeni, in vsekakor niso nastrojeni proti meni s škodoželjem.

Seveda sem bil dolgočasa prepričan, da bi mi bo uspelo zobe umiti le s „trdo štetko,“ saj bom le s to zribal hitro in dovolj temeljito, medtem ko bodo ščetine ostale dlje časa urejene vzporedno.

Med nakupovanjem mehkejše ščetke nisem pričakoval, da bom našel takšno, ki je namenjena ljudem, ki so navajeni na srednje in trde, in sem nato vzel točno to, čeprav mi v primerjavi s prejšno ni všeč, saj ima debelejši ročaj ter ima manjšo (krajšo) glavo.

Pogovor napelje do zobne paste, ki pa je lahko povsem poljubna, vendar je potrebno paziti, da vsebuje fluor kot anion, katerega količina je ponavadi označena kot 1450 ppm. Ker marsikoga morda zanima, zakaj ravno 1450, naj pojasnim, da je to zgornja dovoljena meja vsebnosti te učinkovine, za katero ni potreben recept zobozdravnika. Torej na kratko, na tubi mora pisati 1450, kajti obstajajo tudi zobne paste brez vsebnosti tega. Paste namenjene „beljenju“ in takšne, ki se preveč penijo, se seveda odsvetujejo.

Količina paste na ščetki naj bi bila velikosti grahovega zrna, čeprav nanesem pol manj, a posledic še nisem občutil. Zobje naj bi bili umiti, ko se z jezikom na njih ne čuti več umazanije, čeprav bi rad poznal oziroma preveril še kakšen drug test.

Po ščetkanju je potrebno vsebino znotraj ust izpljuniti. Zob (notranjosti) se ne izpira. Ko pred ogledalom z usti polni sline/paste/pene pomislim, da sem nekoč kot otrok lahko ta gnus pogoltnil, občutim pripravo telesa na bruhanje, ko bi najraje skozlal vso zgodovino. Fuj! Pa še takšno z okusom jagode sem imel.

Zobe se umiva dvakrat dnevno in šele trideset minut po obroku.

Zobna nitka naj bi bila v uporabi. Nekateri jo uporabljajo vsak dan, za druge ne vem … jaz po potrebi, saj imam med zobmi malo večji razmak, zato lahko medzobne prostore očistim s ščetko.

Nitko bi lahko uporabljal pogosteje, vendar je tako težko spremeniti navade.

Nakupovalna terapija

Približuje se čas, katerega si želijo tako (trgovska) podjetja kot tudi posamezniki in ko prvi postane posilen, drugi pa poslušen in nerazsoden.

Skozi leto med ljudmi občutim precej skopušnosti, ko želijo razne popuste, cene brez davka, drugorazredno robo ipd., in to tako izrazito, da sedaj, v tem času, kar in kar ne morem verjeti, kako se ljudje spreobrnejo, kajti čez leto jamrajo, kako nimajo denarja in kako gre vse v maloro, sedaj pa v voziček naložijo toliko, kot da bo jutri vsega konec in pred trgovskimi centri zaparkirajo čisto vsako parkirno mesto, razen tistih namenjenih za invalide, a se tudi na teh pojavi kdo, ki bi rad bil invalid, a to še ni.

Njihovo obnašanje je pogojeno z dejstvom, da nakupovanje oziroma sam namen/namenilnost k nakupovanju človeka osrečuje in sreče primanjkuje ravno v počutju neugodnih mesecih z manj sonca oziroma v dneh, ki postanejo hitro mračna ali meglena, torej pozimi. Na južni polobli je sicer drugače, vendar večina ljudi živi na severni.

Po nakupu se v človeku pojavi še neučakanost, kajti vrhunec nastopi med odpiranjem embalaže, vendar je nadaljevanje jakosti sreče precej negotova. Preproga, ki izgleda čudovito in je človek nanjo ponosen, kmalu ostane samo še preproga, ki jo mora le še čistiti. Podobno je z mobilnimi telefoni, ki vsako leto postajajo zmoglivejši, odpornejši na praske, omogočajo hitrejše povezovanje in vse ostalo, kar se oglašuje, vendar lahko še isti dan po vstavitvi baterije prinesejo nepotrebno nadlogo.

Dovolj mi je njihovih sladkih obljub, če še vedno moram prenašati imenik, slike, programe … in to naj bi počel vsake dve leti, ali celo vsako leto, saj oglašujejo tako, da nam povzročijo potrebo, češ da bomo srečnejši, če si to kupimo. Tudi ljudje, ki znajo tolažiti niso nič drugačni, in takšnega prikrivanja in zavajanja zares ne maram.

Kljub zmdrovanju tistih, ki si so letos že privoščili nov telefon ali kaj osmega ter izgovarjajo samo tisto, kar piše v oglasu, jih je mogoče hitro utišati z vprašanjem, če so si že priskrbeli zimske pneumatike.

Torej, kaj je bolje, si kupiti nov telefon za štiristo evrov ter cincati o nakupu šest let starih zimskih pneumatik za šestdeset evrov ali si kupiti nove pneumatike za dvesto sedemdeset evrov?

Zadnje leto

Drugi december in termometer zunaj kaže več kot trinajst stopinj, in čeprav se to ne sklada z marsičigavimi sanjami o zasneženem mesecu in zasneženi zimi, mi takšno stanje povsem paše, ampak to še ne pomeni, da nimam rad zasneženega stanja.

Tisto, kar zares sovražim, je nihanje temperature okoli ničle oziroma stanje, ko narava ne ve, ali bi ostaja zamrznjena ali odtaljena, zato je vse naokoli krhko, namočeno in blatno. Niti pomisliti nočem, kako trden je takrat občutek tal.