sobota, 12. december 2015

Popustljivo dno

Pečejo me oči, skrajna predela. Najbolj levo in najbolj desno, a mi počasi le postaja bolje in ne bo mi več potrebno odhajati iz postelje na stranišče in v školjko metati po dva sluzasto-vlažna papirčka, ki sem ju odtrgal iz tamkajšne rolice in s katerim si bi pred tem obrisal levo in desno stran okoli nosu, se nato vanja useknil ter se še tolažil, da imam vsaj nos očiščen.

Ti sprehodi so se ponovili, tam deset, štirinajstkrat, in ponavadi kot: tja in nazaj, a občasno tudi: tja, še ne nazaj in spet tja in nazaj, ampak še nikoli si nisem papirja in nekega smetnjaka prinesel bližje.

Dovolj star sem že, da bi ugotovil, čemu se mi to dogaja in zakaj s tako izrazitostjo. Dobro, povod poznam in je neka mešanica hrepenenja, minljivosti ter … morda še česa, ampak zagotovo ne v tolikšnih deležih kot prva dva.

Po eni uri in pol počutja kot grmada dreka, ki ne ve, ali bi ležala ali sedela, mi bo dlje časa bolje. In jutri, jutri se bom lahko že smejal in bil mnenja, kakšen … trapec, neotesanec? sem, da se mi to lahko sploh dogaja. Zdaj pa to najprej dojemi, nato pa še razumi. Čimprej oziroma vsaj do naslednjič, čez eno leto, štiri mesece ali sedemindvajset dni.

Vsaka takšna epizoda težkega doživljanja se vrti okoli enega dejstva, vrednotenja tega ali razdelanega vprašanja; in to se mi dogaja že od otroštva, ko sem začel spati v svoji sobi ter se spraševal, kaj bo, ko bom umrl, kaj bom tedaj čutil, kam bo šel moj jaz, vendar sem takrat odhajal staršem, da so me potolažili. To se ni zgodilo enkrat, to se je dogajalo večkrat, a se sedaj s temi vprašanji ne ubadam.

Tokrat sem razmišljal o …, kar sem združil v stavek, da morje nikoli več ne bo enako. Vse se je začelo dokaj mirno s potovanjem po zemljevidu in iskanju lokacij, kar je moja skoraj dnevna praksa, lahko bi rekel: užitek, ampak potem si že znam pričarati takšno vzdušje, da mi dvigne streho in razgrebe vse dosedaj zbrane smisle daleč po puščavi.

petek, 11. december 2015

Atomska diplomacija

Ne glede na to, koliko se matram, nisem in še nisem sposoben dojeti, kako deluje baterija. Na tablo so vedno narisali po dve čaši, med katerima je cevkica, iz nje črtica ter napis: elektrolitski ključ, mene pa je najbolj begalo vprašanje, kako zagotovijo, da vsebina te cevke ne uide (se ne izteče) v levo ali desno čašo. Čeprav je ta cevkica shematično prikazana nad čašama, sem (bil) prepričan, da se bo to prej ali slej zgodilo in, če bi jim verjel na besedo, da se to ne, potem bi lahko verjel tudi v gozdne škrate.

To seveda še ni vse, nadalje se zapišejo enačbe; točneje redoks enačbe in urejanje teh sem dojel v manj kot dveh minutah, a se je s prihodom besed kot so oksidant, reducent, oksidacija … začel kaos. Menda so besede med seboj povezane, a meni tako nesmiselno razporejene, da si pomena kljub večdnevnem vtepanju nisem mogel zapomniti. Na koncu sem si pomagal z oso in nepozabnim dejstvom, da je vse zmešano.

Tako prva črka besede OSA, to je O, pomeni oksidant, in druga S, sprejemanje elektronov. Zmešnjava pa temu doda: se reducira in redukcija, postane reduciran, ter: sprejemanje pomeni padanje oksidacijskega števila. To je bilo dovolj.

Ker se je poleg tega tipa enačb pojavilo tudi tedaj novo „agregatno“ stanje (aq), kateremu nisem nikoli priznal suverenosti, dodajam vprašanje v razmislek. Čemu se raztopina škroba v vodi obarva vijolično, če mu dodamo v vodi raztopljen jod?

četrtek, 10. december 2015

Svetilka temačnosti

Ta mi je že drugo leto najljubša. (:


Straight No Chaser - The Christmas Can-Can