Pečejo me oči, skrajna predela. Najbolj levo in najbolj desno, a mi počasi le postaja bolje in ne bo mi več potrebno odhajati iz postelje na stranišče in v školjko metati po dva sluzasto-vlažna papirčka, ki sem ju odtrgal iz tamkajšne rolice in s katerim si bi pred tem obrisal levo in desno stran okoli nosu, se nato vanja useknil ter se še tolažil, da imam vsaj nos očiščen.
Ti sprehodi so se ponovili, tam deset, štirinajstkrat, in ponavadi kot: tja in nazaj, a občasno tudi: tja, še ne nazaj in spet tja in nazaj, ampak še nikoli si nisem papirja in nekega smetnjaka prinesel bližje.
Dovolj star sem že, da bi ugotovil, čemu se mi to dogaja in zakaj s tako izrazitostjo. Dobro, povod poznam in je neka mešanica hrepenenja, minljivosti ter … morda še česa, ampak zagotovo ne v tolikšnih deležih kot prva dva.
Po eni uri in pol počutja kot grmada dreka, ki ne ve, ali bi ležala ali sedela, mi bo dlje časa bolje. In jutri, jutri se bom lahko že smejal in bil mnenja, kakšen … trapec, neotesanec? sem, da se mi to lahko sploh dogaja. Zdaj pa to najprej dojemi, nato pa še razumi. Čimprej oziroma vsaj do naslednjič, čez eno leto, štiri mesece ali sedemindvajset dni.
Vsaka takšna epizoda težkega doživljanja se vrti okoli enega dejstva, vrednotenja tega ali razdelanega vprašanja; in to se mi dogaja že od otroštva, ko sem začel spati v svoji sobi ter se spraševal, kaj bo, ko bom umrl, kaj bom tedaj čutil, kam bo šel moj jaz, vendar sem takrat odhajal staršem, da so me potolažili. To se ni zgodilo enkrat, to se je dogajalo večkrat, a se sedaj s temi vprašanji ne ubadam.
Tokrat sem razmišljal o …, kar sem združil v stavek, da morje nikoli več ne bo enako. Vse se je začelo dokaj mirno s potovanjem po zemljevidu in iskanju lokacij, kar je moja skoraj dnevna praksa, lahko bi rekel: užitek, ampak potem si že znam pričarati takšno vzdušje, da mi dvigne streho in razgrebe vse dosedaj zbrane smisle daleč po puščavi.
