Šepetajoča neslišnost

Imam še tako odlično zamisel in dovršeno izvedbo, vendar če vse ostane le pri meni, je ničvredno. In tako je, ker mojem delu za načrtovanje in delu za izvedbo manjka del za trženje. V moji osebnosti tega dela ni, ker ga nisem nikoli razvil. Nisem ga razvil, ker je pri trženju vpletenih več oseb, jaz pa medosebnega stika nikoli nisem maral, ker me je preganjalo vprašanje, kaj si drugi misijo o meni, dodatno pa so osebe večinoma „vame rinile“ oziroma sem jih tako doživljal. Tudi nastopanja (pred neznanim občinstvom) nisem maral, temu sem se trudil izogibati in odločitve so bile tako naravnane.

Kakšneje sem sicer ugotovil, da nastopanje ni tako grozno, spoznal mnogo ljudi ter prejel tudi pohvale.

Ne trži se samo blago in storitve, trži se tudi oseba sama, za napredovanje, za novo službo. Tržniki so pri tem uspešnejši, čeprav njihovo „blago“ ni nujno vrhunsko in ga ne uspejo prodati vsem, ampak ga vsaj prodajo. Smatram, da precej sposobnih ljudi opravlja svoje delo bolje, kot so zanj plačani, vendar so jim bolje plačana delovna mesta zasedli ravno tržniki s svojimi obljubami. Na primer, za isto stopnjo izobrazbe sem bil na drugem delovnem mestu za četrtino bolje plačan kot na prvem in bi ostal bolje plačan, četudi bi se izšolal za višjo stopnjo izobrazbe na prvem delovnem mestu.

Šel sem skozi gradivo, kolikor ga mi je ostalo od študija, vključno z domačimi nalogami in predstavitvami, in lahko rečem, da sem od šole naprej na dopustu.

Kot vidim, sem se držal načela o omejeni količini besedila. Pod točko za 21. stoletje bi dodal, da se ukvarjam z vzgojo rastlin. Zanima me, če se mi bodo v senčnem predelu vrta prijele sadike gozdnih jagod. Zemlja po sipkosti ni podobna tisti iz gozda, vendar če bo poskus spodletel, bom iz gozda prinesel tudi to.

Šel sem skozi še drugo „gradivo“ in opažam, da dolgovezim.

Testi inteligentnosti

To je bilo nekoč pomembno, sploh v osnovni šoli, ko so mariskateri reševali takšne teste v revijah, ampak ti testi so tako brezveze. Mislim, kdo ne ve glavnega mesta Slovenije in čemu olje plava na vodi? Ja, takšna vprašanja so tudi v uradnih psiholoških testih. Kako bustast moraš biti! No, najtežje vprašanje je ime avtorja Tujca.

Vprašanje, na katera ne znam odgovoriti, je, kaj počno tisti, ki ne mislijo, oziroma kako sploh mislijo.

Običajne nejasnosti

Ko otrok spije vsebino plastenke, vanjo pihne in zasliši se zvok. Ker zvoka ne pričakuje, se začudi, in vpraša, kaj ta zvok ustvarja.

No kaj ga ustvarja? Kako otroku enostavno razložiti? Oziroma kako bo otrok sprejel in kako se bo počutil, da ti, nekajkrat starejši od njega tega ne veš, pa čeprav gre za povsem običaje stvari iz življenja. Plastenka ni nekaj posebnega in pihanje tudi ne.

Kdo bi me moral tega naučiti? Zakaj se spomnim Napoleona, katerega nihče od danes živečih ni poznal osebno, in Ilirskih provinc iz meni neznanega časa? Zakaj se človeka ne uči o sedanjosti?

Soočiti se z neznanjem in zapolniti praznino, pomeni ustvarjanje novih miselnih povezav, ki na koncu razjasnijo celo tisto, kar si drugi predstavljajo po svoje.

Devalvacija strokovnosti

Včeraj sem po radiju slišal in danes našel članek na temo, kako bodo otroci, ki gredo zdaj v šolo, v poklicih, ki jih še ni. Seveda takšni ne bodo vsi, temveč naj bi jih bilo za okrog tri četrtine. Po mojem mnenju pa je ta trditev v trenutnem stanju šolstva neuresničljiva, saj šolstvo na to še ni prilagojeno. Če se hoče tri četrtine novih poklicev, potem se zagotovo potrebuje tudi tri četrtine novih programov ali pa bodo mnogi odšli v tujino.

Nisem ponosen na to, kako sem zapravil pet let svojega življenja. Sram me je in, če bi lahko izbiral, ne bi izbral tistega, kar sem. Pet let vsakodnevnega obiskovanja fakultete, kjer se na pamet uči tisto, kar je že tako ali drugače zapisano v knjigah. Nikakršne dodane vrednosti, vse je v knjigah, le odpreti jih je treba. Veliko raje bi teh pet let zapravil na samoizobraževanju, samoizpopolnjevanju in na tečajih, ki se komu slišijo čudni, neumni, nesmiselni, nepotrebni, a sem prepričan, da bi mi to prineslo večje zadovoljstvo. Lahko bi se naučil oblikovanja lončenih izdelkov, risanja na steklo, obrezovanja sadnega drevja, pletenja, obdelave lesa, igranja na klavir … skratka raznih uporabnih ročnih spretnosti, zaradi katerih bi lahko vidno opazoval svoje napredovanje in imel še komu kaj pokazati.

Kriva je ljudska miselnost, da se mora vsakdo boriti za diplomo. Ker dobi bitko tudi tisti z najnižjimi ocenami, se mi ne zdi pošteno, da oba prejmeta enako listino. Narediš ali padeš. Dve možnosti, brez povprečja. In kriva so tudi ljudska prepričanja o večvrednosti tistih z listino. Meni je mar. Si, kar si. Lahko si doktor znanost, ampak če nisi sposoben na avtomobilu v treh korakih po navodilih proizvajalca zamenjati žarnico, potem zate res ni pomoči.

Šteje želja, poskus, trud in trma. Dejanja; ne besede.

Še dobro, da sem kolikor toliko poleg učenja našel čas in počel še kaj drugega in da se z lončarstvom še vedno lahko nekoč ukvarjam.

Upanje ni izgubljeno, je pa priložnost. Žal.

Skrajnost mogočega

Najprej sem knjige bral, ker sem jih moral.
Potem sem v njih začel iskati informacije.
Sedaj z njimi spoznavam svet, a škoda, da sem to dojel šele zdaj.

Včasih se mi zazdi, da zaostajam za drugimi. Največkrat takrat, ko opazim, zaznam ali kako drugače dojamem, da je nekdo naredil ali ustvaril nekaj takšnega, kar bi lahko naredil ali ustvaril tudi sam, a kljub svoji želji še nisem. Po drugi strani pa imam občutek, da je človeštvo dokaj primitivno oziroma se nikamor ne primakne. Vse spremembe so majhne oziroma le tolikšne, da lahko rečejo, da je nekaj novega. Pri avtomobilih zadnja leta spremenijo le izgled ali zasnovo žarometov in ga že oglašujejo kot „nov“ model.

V Sloveniji imamo brezplačno izobraževanje in marsikomu (tudi v drugih državah) je to všeč, vendar po moji presoji pridobljeno znanje ni vredno nič več kot toliko. Zakaj le?

Skrivnost je v načinu, kako so zasnovane stopnje izobraževanja in ta način temelji le na količini časa, ki ga posameznik potroši na izbranem programu, in ta čas je na visokem šolstvu zakamufliran za t.i. kreditnimi točkami. Ena točka pomeni približno petindvajset ur študentovega dela v poljubni obliki: predvanja, vaje, preverjanja znanja in podobno. Na primeru to pomeni, da ima vsak, ki je predelal predmete, kateri se izvedejo v treh letih, isto stopnjo izobrazbe. Kaj pokrivajo predmeti oziroma kakšna snov se obravnava, sploh ni pomembno. Pomembno je le, da trajajo vsi predmeti programa skupaj tri leta, kar obrazloži sume, čemu v programu obstajajo neki popolnoma nesmiselni predmeti. Razlog: v prijavi izobraževalnega programa na NAKVIS (ta agencija preverja, če je program v redu ali ne) mu je bilo potrebno zagotoviti trajanje oziroma, lepše zapisano, doseči, da ima program predpisano količino kreditnih točk. Takšen pristop deluje, kajti vsebina predmetov je tako ali drugače drugotne narave, saj tega nihče ne bere in se zato ne preverja. Predlagatelje bi bilo lahko sram svojih oslarij in zaposlene v agenciji svoje malomarnosti. Naj bi bili neodvisni in nepristanski, a vsi držijo drug z drugim.

V trenutnem sistemu izobraževanja, kjer so predmeti prilagojeni in izbrani tudi glede na kader (torej ko se prebere učni načrt, se točno ve, kdo bo ta predmet izvajal), se ne more zagotavljati ustvarjalnosti, razmišljanja, razvoja ali samostojnega reševanja problemov. Izgleda, kot da potrebe in zahteve na trgu delovnih mest ne obstajajo. Pomembno je le tisto, kar se preverja s preverjanji, torej spomniske zmožnosti posameznika in morebitno povezovanje, nič drugega. Kritično presojanje o smiselnosti obravnavane snovi je kaznovano! Ni drugih možnosti; če tega ne sprejmeš, padeš. Eden manj, ampak še vedno tisoč drugih.

Po koncu izobraževanja na programu nastane zvrhan kup ljudi, ki imajo bolj ali manj identično znanje. Nihče se ne razlikuje, nihče ni poseben, vsi izgledajo kot prvošolčki z rumenimi rutkami in vsi se znajdejo v povsem drugačnem svetu. Vsak odklonski je bil v procesu kaznovan.

Za to, da si izgubil nekaj let življenja za pomnenje tistega, kar je že tako zapisano ali znano oziroma je predavatelj pred tvojimi očmi prepisoval iz učbenika na tablo, ti pa v zvezek, prejmeš diplomo, katere ni potrebno razkazovati, saj se je sramuješ.

Čutiš, da znanje, ki ti ga je prinesla diploma, ni bilo vredno časa, ki si ga namenil v to, saj bi lahko v tudi štirikrat krajšem času izvedel tudi tisto, česar te niso naučili. Iz knjigi brez posrednikov, pri čemer lahko še kritično presojaš o verodostojnosti zapisanega; drugi pa lahko cenijo tvojo zavzetost in pripravljenost.

Kako se počutiš, ko po osemindvajsetih letih izobraževanja ne prepoznaš ptiča sredi travnika? V Starem Rimu bi te klicali Budalikus in skoraj dva tisoč let kasneje, bi se tvoje ime znašlo v etimološkem slovarju ob besedi budala.

Ker je sistem zate poskrbel.

Atomska diplomacija

Ne glede na to, koliko se matram, nisem in še nisem sposoben dojeti, kako deluje baterija. Na tablo so vedno narisali po dve čaši, med katerima je cevkica, iz nje črtica ter napis: elektrolitski ključ, mene pa je najbolj begalo vprašanje, kako zagotovijo, da vsebina te cevke ne uide (se ne izteče) v levo ali desno čašo. Čeprav je ta cevkica shematično prikazana nad čašama, sem (bil) prepričan, da se bo to prej ali slej zgodilo in, če bi jim verjel na besedo, da se to ne, potem bi lahko verjel tudi v gozdne škrate.

To seveda še ni vse, nadalje se zapišejo enačbe; točneje redoks enačbe in urejanje teh sem dojel v manj kot dveh minutah, a se je s prihodom besed kot so oksidant, reducent, oksidacija … začel kaos. Menda so besede med seboj povezane, a meni tako nesmiselno razporejene, da si pomena kljub večdnevnem vtepanju nisem mogel zapomniti. Na koncu sem si pomagal z oso in nepozabnim dejstvom, da je vse zmešano.

Tako prva črka besede OSA, to je O, pomeni oksidant, in druga S, sprejemanje elektronov. Zmešnjava pa temu doda: se reducira in redukcija, postane reduciran, ter: sprejemanje pomeni padanje oksidacijskega števila. To je bilo dovolj.

Ker se je poleg tega tipa enačb pojavilo tudi tedaj novo „agregatno“ stanje (aq), kateremu nisem nikoli priznal suverenosti, dodajam vprašanje v razmislek. Čemu se raztopina škroba v vodi obarva vijolično, če mu dodamo v vodi raztopljen jod?

Površinska mreža za dober občutek moči

Svet je na dnu prepleten z mrežo, na katerem se znajdejo posamezniki, kateri vidijo sebe pred ostalimi. Znotraj prijateljstev in družine imajo šibke vezi, saj jim je najbolj pomembna lastnost fizične posesti (posest najsodobnejšega telefona, najtišjega avtomobila) in takoj za tem pa uspeh samega sebe, potovanja v oddaljene dežele, vedno večja športna aktivnost (fitnes) in lep izgled. Takšni posamezniki sestavljajo današnjo mladino.

Ničesar se jim ne ljubi. So brez ciljev, brez vrednot, brez notranje motiviranosti za učenje ter ne vedo, kaj se dogaja, kaj bi počeli in kaj jim je pomembno v življenju; v življenju, ki izhaja iz miselnosti Hakuna matata (živeti za sedanjost).

Po predavanju psihologije pouka in učenja na Filozofski fakulteti.

To je zaskrbljajoča posledica zahodnega sveta, izkoriščanja priložnosti, razpuščenega nadzora, pohlepa po moči in denarju. Kaj naj družba s takšnimi ljudmi? To je vprašanje mene, po transakcijski analizi velikega Kritičnega Starša. Ne bom kazal s prstom, niti ne pričakujem nikakršnih sprememb; se zgolj zgražano sprašujem, čeprav je to v končni fazi njihov problem, oziroma, če uporabim psihološko pozitivne besede, njihov izziv.

Zato je človekovo povsem pričakovano stanje egoizem, saj vsi najprej pravijo: „Brigaj se zase!“ šele nato „Kaj pa gledaš samo na svojo rit?“ Poslušajte se lepo prosim in se odločite za eno stvar.

Nabiralci prahu

Na police se postavljajo stvari. Najpogosteje se tam znajdejo tiste, ki komu nekaj pomenijo ali ga na nekaj spomnijo, vendar se na police lahko odložijo tudi nepotrebne stvari.

Ena takšna stvar, pripadajoča drugi skupini, je tudi kovanec oziroma žeton za ljubljanski mestni promet, ki je bil kupljen v paru v še vedno rumeni pločevinasti šklatli v Rožni Dolini. Zgodba vredna osemdeset centov pa gre takole.

Bil je dan namenjen meni, da se pozanimam, kako je in kako bo na faksu, in tisti dan sem prišel v Ljubljano, a ne vem več kako. Zagotavljam le, da nisem šel z avtobusom. Po uri ali morda dveh poslušanja na fakulteti, kjer me je zaradi verjetno vključene klime precej zeblo, na katero sem se kasneje tisto leto tudi vpisal, sem sedel pod sončnim dnem na klopci ob dovozni poti dijaškega doma na Viču ter pil sok iz kartonaste embalaže, znotraj prevlečene s slojem aluminja, velikosti litra in pol, ki sem jo kupil v tamkaj najbližji trgovini pred semaforjem. Zagotovo je imel okus po hruškah, manj verjetno marelic.

Poklical sem prijatelja, ki je tisto leto začel študirati, sicer na drugem faksu, in katerega sem spoznal na taboru v Mariboru pred petimi leti. Ta mi je rekel, da je doma v Rožni Dolini, nato pa sem pomislil, kako naj do tja pridem, saj Ljubljane tako natančno še ne poznam, tam pa tudi nisem še bil. Naročil mi je, naj prečkam široko cesto in železniško progo. Ko sem prehodil zebro, sem prečkal cesto, ki je kasneje dobila tržaško ime ter se znašel pred garažami oziroma, točneje, mnogimi temnimi garažnimi vrati. Spet sem ga poklical, da mi je odgovoril, naj pod progo poiščem podhod in res, nasproti garaž, na drugi strani ulice in ravno prav desno, da se ga ni takoj videlo, je bil skrit tunel. Ta je zgledal kot luknja in to tako nizka, da sem se moral prepogniti.

Kako sem od tu naprej sledil ulicam, več ne vem, a sem le prišel do hiše, v kateri je bival. V njej mi je pokazal nekaj prostorov ter nekaj praznih vreč čokolešnika. Ko je pospravil svoje stvari v nahrbtnik, sem mu sledil do prodajnega mesta, kjer je za pultom kupil nekaj študentskih bonov, nato pa še do rumene prodajalne, kjer je kupil in kjer sem tudi jaz kupil dva žetona. Prečkala sva cesto ter počakala na avtobus.

Po odvrženem žetonu se nisva dolgo peljala, ko sva izstopila. Sumim, da sva kar pred Cankarjevim domom, saj sem se še dolgo zatem spraševal, čemu sem porabil en žeton za tako kratko vožnjo, da sva izstopila že na drugem postajališču ter nato relativno dolgo hodila do Emonske kleti, kamor sva šla na kosilo. Jest bi se reklo.

Na mizi sredi delno zasedenega prostora je naročil pico ter povedal, da moraš pri študentskih bonih njihovo uporabo vedno napovedati vnaprej, sicer ob koncu plačaš več. To naj bi poznal iz izkušenj. Tedaj sem pomislil, ali je to zato, ker ti za študentski bon pripada manjša porcija in če ti ne prinesejo ustrezno manjše, plačaš polno ceno po ceniku, ali pa to velja zgolj tu v tej kleti. (Odgovora do zdaj še nisem iskal, saj sem njegov nasvet dosledno upošteval.)

Za domov sva se usedla na vlak, na tisti novejši rdeč siemensov, takoj za vrati zgoraj na desno. Preden je ta začel premikati, se je nama pridružil še nekdo, ki je izgledal tako, da sva ga raje komentirala potiho preko spročil, češ da mu manjka samo že zanka, na katero se bo obesil. Ko naju je ta nekdo zapustil, sem se zagledal skozi okno, on pa v svoj prenosnik ter mi od časa do časa, kaj pokazal. Gneče zaradi informativnega dne ne pomnim.

Pome je na postajo prišla mama, ki se je strinjala, da pelje tudi njega mimogrede domov. Ko ga je med vožnjo vprašala, če je na faksu težko, je ta pritrdil.

Tisto hišo, v kateri je stanoval, so lastniki, še preden sem prišel v Ljubljano, podrli in on še vedno ni zaključil faksa.

Napojeni izpusti

Imam občutek (lahko se seveda motim), da nekateri študenti mislijo, da je pri diplomski nalogi (in preostalih podobnih izdelkih) najpomembnejše število strani. Zato se prislužujejo naslednjih trikov:

• povečan razmik med vrsticami (da izgleda pol več),
• enostranski tisk (da izgleda enkrat več),
• kazalo slik, tabel, okrajšav, kratic in ostalih nepomembnosti.

Besedilo s povečanim razmikom med vrsticami mi izgleda sumljivo „škrbasto,“ vendar je ponekod takšen način celo predpisan in ne samo to; tudi robovi so predpisani tako nerodno, da kasneje zaradi vezave ni mogoče najbolje videti črk na levem robu. 

Kaj je dejansko pomembno, je vsebina in citiranje. Pravilno citiranje!