December je mesec; prav takšen kot vsak mesec, le zadnji v koledarskem letu, in za ta razlog so krivi tisti, ki so ustvarili sedanji koledar, v katerem mesece poimenujemo tako kot jih, čeprav poznamo tudi namenske slovenske besede.
Torej, ker je ta mesec zadnji mesec v letu, izkoristimo to priliko in se pokesajmo, a pazljivo.
Količina zagrešenih nepravilnosti se lahko spreminja glede na to, kako natančni smo. Naslednji primer je svež, in sicer je nekdo z metlo v roki na vodilih drsnih vrat odkril sivi prah, nakar dobim vprašaje, če sem raztresel cement. Moj odgovor je bil kratek in sicer nikalen, čeprav je točno ta prah tam moja še neočiščena krivda, vendar ne gre za cement temveč za zidno lepilo, npr. za lepljenje stiropora na zidake, omet itn.
Torej imamo v igri tako cement kot tudi prah, a je resničen samo prah. Če bi potrdil svojo krivdo, bi s tem potrdil tudi neresnično dejstvo, da je ta prah cement, zato menim, da sem glede na postavljeno situacijo ravnal prav.
Nadalje se je ugotovilo, da nekaj manjka oziroma da je namesto tega nekaj drugega, sledi vprašanje, kje je tisto nekaj. Moj odgovor je bil zopet popolnoma na mestu, in sicer tam v garaži, vendar nisem povedal razloga, čemu je tam, kajti tega vprašanje ni zahtevalo.
Dva primera sem prišel skozi dokaj čist. Po tej zadnji piki je minilo skoraj dvajset minut in se še nisem spomnil primernega primera. To še ne pomeni, da slabega primera ni, ampak si marsikateri zaslužijo črtico zase.
To bo to, na skrivaj uživam čokolade in potem trdim, da jih ne. Sem spadajo tudi keksi obliti s čokolado, napolitanke, čeprav moram zmanjšati vnos, saj me encimi več ne dohajajo in se mi v ustih čokolada sploh več ne topi. Sramujem se tudi zaradi embalaže, ki postane smet, pa tudi pazim, da se embalaža v košu ni prepogosto vidna.
Še to, že dve leti in dva meseca več ni resnična trditev, da kave ne pijem, ampak se mi je še vedno lažje zlagati kot razlagati spremembo in razloge za to. Kava mi ne pomeni nekaj, kar bi bilo obvezno popiti v dnevu.
