Oaza miru

Kako zajedljivo nasmejan sem, ko pomislim, da drugi ne bodo nikoli dosegli in razumeli stanja, ko človeku zmanjka besed za svoje izražanje. Izvedljivo ni niti prafraziranje, kajti ni jezika, ki bi bil tega sposoben. Njegova izrazna moč je prenizka. Zaradi istega razloga niso primerni vsi tisti simboli (grafične podobe), za katere obstaja besedna interpretacija. Zato je najbolj zanimivo tisto, kar se da izgovoriti brez jezika.

Konkretno obstaja svet @ z objekti A, B, C …, besedami a, b, c … in z dvema operacijama 1 in 2 na objektih. Čeprav se v tem svetu govori z besedami, se z objekti pove, kaj operaciji počneta. Obe operaciji 1 in 2 vzameta objekt in vrneta objekt. Če se na vrnjenem objektu uporabi operacija 2, se dobi prvoten objekt. Tudi operacija 1 na objektu, ki jo vrne operacija 2, vrne prvoten objekt, torej sta operaciji drug drugi obratni. Za lažjo predstavo se uporabijo oklepaji in se zapiše: 1(2(X)) = X ter 2(1(X)) = X. Ampak tega sveta večina ljudi ne mara, saj je najbolj poljudno osovražen svet, kar jih je, kajti za nekatere besede x, ki poimenujejo objekte X, ne obstaja beseda za objekt Y, ki ga vrne operacija 2, medtem ko je pri operaciji 1 to vedno res. Torej, besede tega sveta @ niso dovolj izrazno močne. O tem niti razmišljati nočejo.

Zato ljudje ljubijo svoje podsvetove, ki so ravno tako veliki, da je v njih mogoče ubesediti vsak objekt tega sveta. Vse svoje vrednote, prizadevanja in norme imajo jasno zapisane in zabeležene na rebrih ali podlakti in to jim predstavlja višek svojega udejstvovanja.

Poglavar omejkov

Ne glede na to, kako fotoaparat obrnem, ga postavim ali nastavim, iz zajete fotografije ne morem prejeti občutka kot ga doživljam tam. Ujamejo se le barve.

Krik uspeha

Napaka; ne deluje! Naredim en umazan trik, da za silo deluje.

Mine dvajset dni, nakar ugotovim, da sila že na začetku ni zdržala niti par ur.

Zaradi jeze sledi skoraj pet ur prekladanja in tuhtanja, nakar se odkrije napaka. (:

In kaj je pravzaprav bilo narobe?

Recimo, da smo v blokovskem naselju in sprašujemo, kje je kdo doma, torej sprašujemo po imenih in priimkih ter želimo pridobiti njihov naslov oziroma podatek, da ta oseba v tem naselju ne stanuje. Ko dobimo nekaj naslovov, tam pet, deset, morda sto dva se začnejo dogajati nepredstavljive stvari in sicer se ob vsakem naslednjem vprašanju podre blok oziroma celo naselje. Podre se neglede na ime ali priimek, temveč po točno določeni količini vprašanj. Rešitev s trikom je blok privezala na nebo oziroma ponovno postavila celo naselje, če se je to podro v manj kot dveh minutah. Po dvajsetih dneh podiranja, se je naselje razširilo in bilo že samo po sebi tako obsežno, da se je začelo podirati še preden je bilo ponovno postavljeno in spraševanje sploh ni bilo več izvedljivo. Vzrok je bil v razširjanju in dejstvu, da stanovalci sprašujejo tudi pred vselitvijo z namenom ugotovitve še nezasedenih stanovanj. Po hitrem in nažalost tudi slepem pregledu vprašanj se je ugotovilo, da poizvedbe daljše od triintrideset črk niso imele na koncu prostora za vprašaj. Ker je v tem naselju tudi vprašaj črka oziroma ko se je zanj naredilo dodatno mesto, se naselje ni več podiralo.

Oziroma na kratko; vsak niz znakov mora imeti na koncu znak, ki zaznamuje konec, čeprav se ta znak ne upošteva ob štetju znakov v nizu. Še krajše: n plus ena!

Za poved logično, za besedo toliko manj.