Ljubka degradacija

Že dlje časa se mi zdi, da prihaja do miselne recesije, nekakšne nasičenosti pomanjkanja zamisli. Kamorkoli in karkoli pogledam vidim zamisli prevzete od drugod. Seveda tako nastanejo alternative, ampak kdo si želi alternativ, če so same zase neuporabne, vse skupaj pa nezdružljive.

To so vrtički sredi puščave. Lahko odideš drugam, se med potjo odvajaš oziroma privajaš, ampak s sabo ne moreš nositi toliko vode, da bi lahko katerakoli sadika preživela to pot.

Na drugi strani nastajajo velike združbe, ki človeka utesnijo, si ga podredijo. To ni združevanje vrtičkov, temveč njihova rast v višino s ponujanjem še drugih storitev ali izdelkov. Tako se vrtičku pripoji še zabaviščni park in mehiška restavracija. Ko je človek enkrat v takšnem okolju, mu je veliko težje prehoditi puščavo, da pride do drugega vrtička in še enkrat toliko do pride do neke restavracije, saj ta dva še stojita v puščavi sama zase.

Odvisno od značaja človeka, ampak večina ljudi v takšnem okolju, kjer je vse na dosegu roke, ne pomisli o morebitni zamenjavi. Sčasoma bodo alternative zamrle in kakršna ponovna vzpostavitev teh bo težka, saj bo nemogoče ujeti ves razvoj, ki ga je v vmesnem času ustvarila velika združba.

Razhajalo se bo in razlike med veliko združbo in preostalimi se bodo le še povečale. Ta ugotovitev je zapisana že v Svetem pismu kot „Kajti vsakemu, kdor ima, se bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo še to, kar ima.“

Na koncu ne bo alternativ in vse zamisli bodo zatrte.

Trenutno me zanima, kaj počno oziroma s čim se ukvarjajo ljudje, da ne mislijo.

Mišljenje resničnosti

V glavi nastaja hrup, zaradi katerega težje zaspim. Te energije, tega šuma ne znam omejiti, saj bolj kot se trudim, več ga je; in ne znam odnehati.

Želim si, da bi bil za devet let mlajši, da bi že prebral vse knjige, ki si jih sedaj želim prebrati, da ne bi bila vsaka knjiga za vsaj petsto listov debela oziroma da v njej ne bi pisalo tistega, kar je napisano v preostalih knjigah ali kar sem že nekje prebral.

Morda je devet let preveč; dovolj bi bilo samo šest let. Po drugi strani pa še dobro, da ni jih dvajset preveč.

Delo dobro dene, saj se tedaj lahko misli sprostijo. Ni mi tako lahko kot nekaterim, ki se usedejo na plažo ali pomol ob morju ali le uležejo na ležalnik doma na vrtu in mislijo, kar že mislijo, če sploh mislijo. Jaz sem eden izmed tistih, ki premišljujejo o vprašanjih „kaj če“ o preteklosti in prihodnosti in takšna vprašanja za človeka niso dobra, zato je potrebno zatreti vse pogoje za njihov obstoj.

Homologacijski cvetovi

Sredi poletja se je dotedanji mobilni telefon, ki je bil že dvakrat na popravilu, začel obnašati po svoje. Najprej je svoja početja prikrival, zato sem bil na to še toliko manj pozoren. Teden dni kasneje pa sem že posumil, da poglavitna funkcija, torej vračanje na prejšni zaslon, ne deluje več. Ne glede na to, kolikokrat sem pritisnil in kako pogosto sem pritiskal, se je le redkokrat vrnil nazaj. Njegova ohromelost je postala nadležna.

Ker je telefon že zapustil svoj garancijski rok, sem začel iskati novega in po enem tednu sem končno izbrskal telefon, ki je zadostil pogojema: ni predrag in je vsaj tako dober kot je bil dosedanji. Morda se sliši enostavno, ampak ni bilo, saj je bil prejšni zmerno dober in naloga je bila težka. Čez nekaj dni je poštar prinesel telefon.

Po nekaj mesecih uporabe lahko rečem, da je vsaj tako dober kot prejšni in zaenkrat še nisem ugotovil, da bi potreboval dražjega. Marsikdo težko verjame, da me njegovo lastništvo in uporaba stane manj kot štirinajst evrov mesečno ob držanju pesti, da bo z mano sodeloval vsaj še dve leti. V to ceno so všteti tako pogovori kot prenos podatkov četrte generacije za dvakratnik moje mesečne porabe. Pa zanka? Je ni!

Telefon dela, je vodoodporen in ni neznane blagovne znamke. (:

Torej bolje en teden razmišljati, kot se še isti dan zapoditi v trgovino.