Zapletena dostopnost

Solata s piščancem je v moški folklori zapisana kot jed za ženske in meni vsakič ni bilo jasno, kako se lahko človek od tega puha sploh naje. Seveda imam tudi jaz rad solate, ampak ne francoske in ne krompirjeve, ker to dvoje zame sploh ni solata, temveč neka pacasta mešanica. Blazno rad imam zeleno solato in še bolj isto s krompirjem. Zato moram biti vedno previden, ali stoji krompir pred ali za solato. V vsakem primeru pa se je še najbolje zanesti na svoje lastne oči in ne toliko na besede.

Zelo pomembno je, kaj je poleg solate v solati in najboljše je, če se s temi dodatki ne ekperimentira in se ne izživlja. Sol, olje, kis in to je to. Nobenih jogurtov ali česarkoli, kar lahko pade ljudem na pamet in kar še izlijejo v skledo. V zadnjih desetih letih sem opazil olja vseh vrst: bučno, olivno …, katere mi vsak predstavi kot boljša in bolj zdrava, ampak meni so ta olja s svojo barvo in okusom tako nagravžna, da se potem solate sploh ne dotaknem več. Tako ali drugače je teh dodatkov tako malo, da razlika med dobrim in slabim za zdravje sploh ne more priti do izraza, hkrati pa se večina teh snovi izteče in ostane na dnu posode.

Stvar o količinah in zdravju pa se še dodatno zaplete ob, za moje pojme, razsipavanju s soljo. Po moje naj bi jo vsak dnevno zaužil le toliko, kot se jo lahko spravi na površino nohta mezinca, a se jo povsod uporabi enkrat ali dvakrat več kot to, torej za moje pojme preveč. Stvar poslabša še mnenje tretje osebe o tretjih osebah, češda da se izsledki raziskav o varnosti in nevarnosti živil vsako leto spremenijo in pravzaprav nič ni res. Kakorkoli že, za moj okus mora biti soli manj.

Nazaj k solati s krompirjem. Ta je bila tako okusna, da sem tisti dan pozabil na ves (ločen) krompir in jedel samo omenjeno solato in meso (zrezek). Ob pogledu nisem pomislil na nič drugega kot žensko solato s piščancem. Ne vem, koliko dodatkov je v njej in če je v njej tudi krompir, ampak če je, potem mora biti dobra.

Dobrota streznitve

Prihaja novo leto in seznam zaobljub. Ker sem dodobra spoznal, da je dobrota zares sirota, bom poskušal večkrat reči ne in se ne pustil več izkoriščati drugim.

So primeri, ko me ljudje dobesedno obtožijo, da jim ne pomagam. Ker njihovega sitnarjenja nočem več poslušati, jim ugodim in nato ugotovim, da se še ničesar niso sami lotili in da moram povsem od začetka iskati rešitve. Ko najdem pot do rešitve, jo pričnem izvajati oziroma jo začnem sestavljati skupaj. Tako v povprečju izgubim dve uri po stvari. Na koncu, ko je stvar rešena, pa še poslušam očitke, da ni dobro narejeno oziroma ni narejeno tako kot bi si oni želeli. Še slabše pride čez čas, ko se ljudje tega izkoriščanja navadijo in od mene še pričakujejo, da bom delal takrat, ko si bodo to zaželeli in ne tedaj, ko bom imel čas.

Vsakič, ko je narejeno s tistim, kar imajo oziroma kar so imeli, torej iz ničesar, bi lahko bili veseli, da je še kdo tako neumen, da žrtvuje svoj čas, in za to ne dobi ničesar. Ko bi vsaj imeli kaj sočutja, mi karkoli pripravili, me bolj seznanili s svojimi željami ali mi vsaj dali kakšno enakovredno nadomestilo.

Raje bi videl, da eni plačajo štirideset in drugi pa osemsto enaintrideset evrov tistim, ki se s temi stvarmi poklicno bavijo, da bodo občutili, če je moja dobrota vredna čokolado oziroma tisti kos makove potice. Njim se zdi fenomenalno, meni pa vedno bolj gnusno, saj gre v večini primerov za kovačeve kobile in svet postaja ena velika kobilarna. K sreči obstajajo tudi ljudje, ki me razumejo. (:

Zato je najbolje biti tiho, da ljudje ne izvejo, česa si sposoben oziroma česa si se priučil. Seveda je dobro vedeti svoje omejitve. Nečesa pač ne znam in tega se zavedam.

Zmota naklepa

Kar mi je ta čas pred božičem in novim letom zanimivo je čokolada. Z vsakim letom postajajo manjše, pravzaprav še vedno nosijo svoj izgled, a so iz strani tanjše. Velike tristogramske in male stogramske v bleščeči aluminijasti foliji izumirajo. Zamenjujejo jih manjše in zavite v polipropilen.

Kar me razočara, je napis na hrbni strani mlečne čokolade z vijolično kravo, ki pravi da je ta narejena v Bolgariji. Ker tam ni Alp, morajo alpsko mleko tja pripeljati ali pa morda uporabljajo kakšnega drugega in je tisti napis na prvi strani le spomin na tradicijo. K sreči je velika čokolada s keksi še vedno narejena v Avstriji.

Po eni strani imam predsodek, da so izdelki iz takšnih držav manj kakovostni, po drugi strani pa mi uveljavljena blagovna znamka predstavlja kakovost. To je le psihološki vpliv; logično pa uveljavljena blagovna znamka s kakovostjo nima nikakršne povezave. Za kakovost so pristojni standardi in brez njih ni mogoče delati primerjav. S standardi je mogoče tudi v zakotni državi izdelati dobre (in primerljive) izdelke.

Čeprav tudi ta čokolada iz Bolgarije verjetno ustreza visokim standardom, a ker so znali ravno takšno povsem mlečno čokolado nekoč izdelovati v Avstriji, bom vse naslednje vijolične čokolade kupil le, če so te narejene v Avstriji. Osebna odločitev.

Ampak, kaj resnično pomeni napis, da je nekaj narejeno v neki državi? Razen za hrano, kjer so pravila stroga, odvisna od države do države in je potrebno navesti „pravo“ državo, lahko proizvajalec na izdelek napiše skoraj karkoli. Lahko napiše državo, kjer je bilo sestavljenega največ izdelka, državo, iz katere so prišle surovine, ali pa državo, kjer je bil izdelek zgolj zapakiran.

Najbolj prisrčen napis o izvoru se nahaja na kozarcu medu: „Ta med je mešanica medu iz držav članic EU in držav, ki niso članice EU,“ in si mislim: „Še dobro, da ni iz vesolja.“ (:

Dragi potrošniki, cen ne bomo dvigovali, le manj vam bomo zapakirali.