Prihaja novo leto in seznam zaobljub. Ker sem dodobra spoznal, da je dobrota zares sirota, bom poskušal večkrat reči ne in se ne pustil več izkoriščati drugim.
So primeri, ko me ljudje dobesedno obtožijo, da jim ne pomagam. Ker njihovega sitnarjenja nočem več poslušati, jim ugodim in nato ugotovim, da se še ničesar niso sami lotili in da moram povsem od začetka iskati rešitve. Ko najdem pot do rešitve, jo pričnem izvajati oziroma jo začnem sestavljati skupaj. Tako v povprečju izgubim dve uri po stvari. Na koncu, ko je stvar rešena, pa še poslušam očitke, da ni dobro narejeno oziroma ni narejeno tako kot bi si oni želeli. Še slabše pride čez čas, ko se ljudje tega izkoriščanja navadijo in od mene še pričakujejo, da bom delal takrat, ko si bodo to zaželeli in ne tedaj, ko bom imel čas.
Vsakič, ko je narejeno s tistim, kar imajo oziroma kar so imeli, torej iz ničesar, bi lahko bili veseli, da je še kdo tako neumen, da žrtvuje svoj čas, in za to ne dobi ničesar. Ko bi vsaj imeli kaj sočutja, mi karkoli pripravili, me bolj seznanili s svojimi željami ali mi vsaj dali kakšno enakovredno nadomestilo.
Raje bi videl, da eni plačajo štirideset in drugi pa osemsto enaintrideset evrov tistim, ki se s temi stvarmi poklicno bavijo, da bodo občutili, če je moja dobrota vredna čokolado oziroma tisti kos makove potice. Njim se zdi fenomenalno, meni pa vedno bolj gnusno, saj gre v večini primerov za kovačeve kobile in svet postaja ena velika kobilarna. K sreči obstajajo tudi ljudje, ki me razumejo. (:
Zato je najbolje biti tiho, da ljudje ne izvejo, česa si sposoben oziroma česa si se priučil. Seveda je dobro vedeti svoje omejitve. Nečesa pač ne znam in tega se zavedam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar