Solata s piščancem je v moški folklori zapisana kot jed za ženske in meni vsakič ni bilo jasno, kako se lahko človek od tega puha sploh naje. Seveda imam tudi jaz rad solate, ampak ne francoske in ne krompirjeve, ker to dvoje zame sploh ni solata, temveč neka pacasta mešanica. Blazno rad imam zeleno solato in še bolj isto s krompirjem. Zato moram biti vedno previden, ali stoji krompir pred ali za solato. V vsakem primeru pa se je še najbolje zanesti na svoje lastne oči in ne toliko na besede.
Zelo pomembno je, kaj je poleg solate v solati in najboljše je, če se s temi dodatki ne ekperimentira in se ne izživlja. Sol, olje, kis in to je to. Nobenih jogurtov ali česarkoli, kar lahko pade ljudem na pamet in kar še izlijejo v skledo. V zadnjih desetih letih sem opazil olja vseh vrst: bučno, olivno …, katere mi vsak predstavi kot boljša in bolj zdrava, ampak meni so ta olja s svojo barvo in okusom tako nagravžna, da se potem solate sploh ne dotaknem več. Tako ali drugače je teh dodatkov tako malo, da razlika med dobrim in slabim za zdravje sploh ne more priti do izraza, hkrati pa se večina teh snovi izteče in ostane na dnu posode.
Stvar o količinah in zdravju pa se še dodatno zaplete ob, za moje pojme, razsipavanju s soljo. Po moje naj bi jo vsak dnevno zaužil le toliko, kot se jo lahko spravi na površino nohta mezinca, a se jo povsod uporabi enkrat ali dvakrat več kot to, torej za moje pojme preveč. Stvar poslabša še mnenje tretje osebe o tretjih osebah, češda da se izsledki raziskav o varnosti in nevarnosti živil vsako leto spremenijo in pravzaprav nič ni res. Kakorkoli že, za moj okus mora biti soli manj.
Nazaj k solati s krompirjem. Ta je bila tako okusna, da sem tisti dan pozabil na ves (ločen) krompir in jedel samo omenjeno solato in meso (zrezek). Ob pogledu nisem pomislil na nič drugega kot žensko solato s piščancem. Ne vem, koliko dodatkov je v njej in če je v njej tudi krompir, ampak če je, potem mora biti dobra.
Ni komentarjev:
Objavite komentar