Hipna povzdigovanja

To vreme mi je pokopalo vsebino, počutim se plitko in prazno. Želim si začimb, timijana in majarona, v nepreveč razkuhanem rižu; ali pa testenine z bazilikinimi listi.

Rad zalivam vrt, rože niti ne toliko, okrasne smrekice so izjema, in če bi lahko izbiral bi izbral okrogel vrt, da bi mi lahko samodejna pršilka enakomerno dosegla vse njegove kotičke, ampak to bi bilo zagotovo čudno, kajti nihče nima tako iz zraka zanimivega vrta brez kotov. K sreči so poletni nalivi dovolj obsežni, da  za zalivanje deževnice nikoli ne zmanjka.

Jutra postajajo vedno boljša, vsaj od dneva nekaj ostane.

Ko morje zamrzne

Počutim se iztrošen in brez zanimanja, a si hkrati ne morem pomagati. Spanje doda nekaj energije, saj sem zjutraj poln načrtov, a se ti že v prvi uri razblinijo.

Ne ljubi se mi. Morda je kriva depresija, morda previsoke temperature ozračja, morda je toliko dejavnikov, da vzroka ni možno ugotoviti.

Želim ustvarjati, želim si ustvarjalnosti, želim si reči, da sem tudi jaz nekaj ustvaril. Pomembno je doživetje in pomembni so dosežki, še najbolj tisti pri samemu sebi zaradi samega sebe za sebe, kajti samo sebi ne moreš biti nezvest.

Ustvarjalnost, domiselnost, prebrisanost in trma so dobre človekove lastnosti.

Pomagam drugim, čeprav včasih takrat trdo delam in si mislim, čemu mi je tega treba, ampak najslajše je gledati dosežke; tiste zaradi samega sebe.

Bistroumja nebo

Pamet je redka, t.i. kmečka pa še bolj. Poseben primer je zagledanost v pločevinaste škatle ali škatlice na štirih kolesih z morda zvezdico varnosti ali pol. Čas gre naprej, če že izgleda dobro, še ne pomeni, da je zares dobro. Ikona šestdesetih z zračno hlajenim motorjem pod kabino v tej vročini … bolje, da kar neham.

Saj je čas dopustov, ampak pameti ni pa res ni dobro pozabiti na lanskem ali predlanskem dopustu.