Včeraj sem vezal armaturo, danes bi morala priti hruška z betonom, a ta ni prišla.
Gradimo tovarno. Veliko dela je že narejenega, a prav tako veliko dela še neopravljenega. V bistvu je praha in umazanje veliko, a se počutim veliko bolje kot za mizo, kjer se mi podlaket lepi nanjo. Tuširanje je v igri tako ali drugače. K sreči nimamo tistih zelenih ali modrih škatel, ki jih najdemo na deloviščih. Pravzaprav v njej še nikoli nisem bil in tudi nimam želje biti; sploh ponoči, ko vanjo ne sveti kakršna koli luč.
Glede na to, koliko lahko gradbiščni delavec naredi, kaj naredi in koliko se trudi, se mi zdi, da je njegovo delo podcenjeno. V enem mesecu bi brez težav lahko zaslužil tisoč devetsto evrov bruto bruto, kar po vseh odtegljajih znese več kot tisoč evrov, ampak dejanska slika je na račun pohlepnih delodajalcev drugačna. Seveda, če ima delo, dela poleti več in pozimi toliko manj oziroma ne dela ali si poišče nekaj drugega, npr. prodaja vozovnice na smučiščih.
Sedaj ni več čudno, čemu so na sodišču najbolj odmevne zgodbe o zlorabah v gradbeništvu.
