Krtački stresa

Ta teden se je pralni stroj odločil, da bobna ne bo več obračal.

Ker sem prepričan, da je ta tehnika dovolj samostojna, da ob sebi ne potrebuje človeka, me med pranjem ni v bližini, jasno. No, po uri in pol, ko ponavadi konča, so namesto treh lučk utripale kar vse. Tudi žehta na otip ni bila tako suha (oziroma manj mokra) kot je ponavadi. Pralni stroj sem ponovno pognal in ga opazoval. Brž, ko je v boben natočil vodo, je javil napako in jo sčrpal ven. Tedaj sem razumel, zakaj ni bilo tako suho.

Boben sem zavrtel na roke, da bi ugotovil, če se morda ni zopet snel jermen. Ni se, se je pa slišal drugačen zvok. Po iskanju po spletu sem potrdil sum, da so morda krive krtačke. Ni mi preostalo drugega, da pralni stroj zadaj odprem, snamem elektromotor in pogledam krtačke. K sreči je sestava precej enostavna, zato je bil motor snet v nekaj minutah.

Krtački sta bili izrabljeni, sicer ne dokončno, ampak sem pomislil, če ju zamenjam, ne morem veliko izgubiti. Nažalost se na servisu ni nihče oglasil razen faksa, zato sem se podal na pot v upanju, da jih imajo na zalogi. Sledila je najbolj stresna vožnja po cesti, katera skupaj z načinom vzdrževanja zasluži svojo objavo. Ko sem vstopil v poslovalnico sem bil prepričan, da sem zaparkiral gospoda pred mano, in res je bilo tako, čeprav mu je nekako uspelo izlezti.

Dobil sem krtački, ju potem še primerjal s staro, a sta na koncu brez težav sedli na svoje novo mesto. Pralni stroj sem sestavil nazaj in upal, da se bo začel boben obračati. In se je. (:

Tri trenutki

Danes sem se vozil iz Brežic proti Stari vasi in kmalu po prečkanem železniškem prehodu sem na desnem bregu pri prvem možnem zavoju iz glavne ceste opazil našemljenega sneženega moža. Ko sem pod njim prebal napis „Hawaii,“ sem se nasmejal in sedaj mi je žal, kajti vreden je nekaj fotografij.

Kmalu zatem se je za mano pojavilo večje črno vozilo, ki se je s svojo prekratko varnostno razdaljo dalo vedeti, da ga vozi nesproščena oseba. Še pred koncem naselja je vozilo povišalo svojo hitrost in me prehitelo.

Kasneje, nekaj sto metrov pred tistim spomenikom, ki se nahaja v gozdu, sem na desni strani, dva metra od roba cestišča opazil srno. Sprva sem mislil, da gre za imitacijo, vendar je s približevanjem izgledala vedno bolj resnična. Kmalu sem opazil še drugo in, čeprav sta bili pravi, se nista ganili.

Zaledeneli kapniki

Končno je prišla tista prava zima s primerno nizkimi temperaturami. Več kot še sončnega vremena si res ne želim. Sedaj naravo prekriva zmrzjena skorja, ceste pa so suhe in očiščene. Tistega, kar je bilo prej, ko se pod nogami udira mešanica snega in vode, tistega pa res ne maram.

Edini problem je sedaj ta, da je za odpiranje vrat avtomobila potrebno nekaj litrov tople vode, s katero se stali led okrog tesnil. Seveda ta voda potem steče po tleh in zaledeni tik pod podplatih ter ustvari občutek lepljivosti kot ga občutijo roke v času trgatve (grozdje). Tudi kljuko je potrebno odtaliti. Nažalost se tudi ta voda strdi, zato to ni najboljša rešitev, če avto kmalu zatem ne sreča garaže.

Tekom dneva so temperature ostale nizke in proti večeru je zopet začel naletavati sneg. Ker ga še ni napadalo dovolj in cest še niso začeli plužiti, se je na njih začel nabirati sveži sloj, ki naredi vožnjo še posebnejšo. To imam rad.

Roy Orbison - I Drove All Night