Blede razlike

Postaja mi všeč to vreme: ugaja mi stanje stanja s hrbtom obrnjenim proti Soncu, vendar le dokler ga ne zakrijejo oblaki. V modrino neba tega sveta sredi dneva sem tako zaljubljen, da je celo telefon objel oziroma zadel Zemljo oziroma pesek na njej, kar mi ni bilo več tako všeč, čeprav se tolažim, da je prebil pol leta brez prakse in da se mu mora nekaj zgoditi, sicer mi bo nekoč težko zavreči brezhibnega.

Med potjo ob cesti opazujem packarije brezbrižnih ljudi. Zakaj bi čakali do aprila in se ne bi že sedaj zapodili v grmičevje in jih očistili?

V bistvu mi je dolgčas … in zagrabi me nostalgija, ko pospravljam in najdem nepričakovane stvari, ki me vrnejo v tisti čas.

Shod slabotnih

Osem dni je trajalo stanje mojega razočaranja nad samim sabo. Še kar mi ni jasno, zakaj sem šel v tretjem nadstropju tako odločno skozi nihajna vrata in ne v smeri roke, ki mi jih je zadržala odprta.

Kakorkoli že, prišel je čas pustovanja in letošnji hit je zaščita pred okužbami. Vse potrebščine najdemo doma: modra palerina, vijolična smučarska očala, zelena kapa za tuširanje, bela maska za škropljenje in rumene rokavice za pomivanje posode. Jedli bomo vloženo rdečo peso ter kuhan krompir. Pa tudi alkohol (mislim, da mora biti njegov delež vsaj 60%) za razkužitev se najde doma.

Težava je pri vsem je ta, da še nihče dejansko ne ve, kako se bolezen prenaša, širi oziroma kako se razloči kužnega … zato ljudje živijo v strahu. Kar potrebujemo je sneg, da ljudje ostanejo doma in se ne družijo. Karantena samega sebe.

Mejniki odročnega razpada

Kje jaz živim? Kaj se dogaja?

Preprosto ali enostavno? Preprosto.

Preprosto ne morem verjeti, da se nekateri ljudje niso sposobni zavedati niti svoje nesposobnosti. Neke vrste paradoks. Tako neresnično kot svet s štirimi stranicami in štirimi angeli, vsak pri svojem kotu. V takšnem svetu je najlažje preživeti z ogledalom na vsakem robu – s širjenjem tistih neresnic ljudem, ki jih sami govorijo. Posebna zvrst so trdilno-nikalne povedi, v katerih se sogovorniku najprej potrdi njegovo trditev ali namero, nato pa se nadaljuje s svojim tradicionalnim nestrinjanjem oziroma zaničevanjem v stilu.

Na koncu ugotovim, da sem potrošil vso energijo, čeprav nisem prišel do konca, saj sem se prej izgubil na poti svojih odločitev.

Še nikoli dosedaj si nisem mislil, kako hitro odide čas med sestanki. Zamujam tudi ure svojega ne-več-tako-tipičnega odhoda domov. Če bi bilo po moje, bi se mi moral delovnik začeti ob šesti uri zjutraj, ker je le tako mogoče ohraniti dovolj preostanka dneva. Drugi me ne zanimajo …še najmanj, če bi ti najraje vstali tri ure kasnje ali sploh ne. Naj se ponovim še brez metafor, da sovražim zimske dni, ker preostanka dobesedno ni.

Od novega leta sem se zredil za nekje pet kilogramov, ker se mi je potreba po uživanju (jasno ob uživanju hrane) povečala. Ne morem se držati nazaj – boli me že lumbosakralni del hrbtenice, pojem to in tudi tisto, kar nameravam prihraniti za jutri.

Po drugi strani pa mi je v preteklem letu uspelo uresničiti zaobljube oziroma zaobljubo, ker sem si postavil samo eno: brez čokoladnega in lešnikovega namaza. Odločilno vlogo pri tem igra odpor mojega telesa, saj me hitro napade zgaga. Letošnja zaobljuba je podobna: poskusil bom izločiti meso iz jedilnika kakšnega dneva v tednu, kot npr. danes, ko nisem vzel niti ribe, samo zelenjavo.