Ta teden sem domov vlekel stvari, ki morda ne obstajajo niti v tisoč kosih. Njihova usoda (kaj bom z njimi) še ni bila določena; vem le, da sem na regalih stežka našel prostor za njih in da sem pred tem za njih naredil toliko korakov, sicer v enem in istem prostoru, da sem na tetivi nad peto dobil žulje, ki so se mi še isti dan odprli, zato tiste obutve, zaradi katere sem jih dobil, ne bom nosil še nekaj časa.
Precej se jezim, ker sem verjetno v tistem prostoru takrat iz jeze odvrgel dve drobnariji, saj sta mi pri razdiranju povzročala zgago. Ker ju bi sedaj zelo rad imel za sestavo, sem bil v prostoru že trikrat in jih iskal zaman. Dodatno težavo povzročata njihova barva, saj ta soupada z barvo tal, in razsutost še drugih, nepomembnih delcev po tleh.
Poleg tega mi je žal, da sem zavrnil osovino, ki spominja na bojni kij – neke vrste jekleno gorjačo. Pojma nimam, kje je sedaj, ne bi jo bilo slabo nekam spraviti in potem ljudi spraševati, če vedo, od kod je prišlo to in čemu se to tam uporablja. To bi bil dober primer stvari, ki zavaja s svojim videzom, saj je bila del nečesa, ki pomaga reševati življenja, čeprav jo je jasno mogoče uporabiti oziroma zlorabiti v zle namene.
Opažam, da večinoma živim v svojem svetu in izven tega prav ničesar pogrešam. Ko od časa do časa pogledam politiko, ugotovim, da se v njej ne znajdem in jo preskočim. Ko pogledam, kako večina preživlja dneve, jim nisem prav nič ljubosumen. Mene te prenosne naprave niso tako zasvojile, da me je iz poštenosti v obrazce ali kam drugam sram vpisovati svoje telefonske številke, kajti vem, da je ta podatek nepomemben, če še vedno tudi po cel dan ne vem, kje imam telefon.
