Okus pričetka

Bil sem na enem pikniku, kjer sem jedel samo kruh in pil kokto, čeprav mi ta ni všeč, kajti nisem našel ničesar drugega pogojno užitnega. Če ne štejem stroška prevoza, sem za udeležbo zapravil dvajset evrov in si zaradi slabe prebave zagotovil naslednji dan v družbi stranišča.

Kljub temu je imel piknik več svetlih točk in najsvetlejša je bila ta, da sem izvedel, da ima človek možnost izbire svojega odziva glede na stanje. Jasno je, da se tri različni ljudje v istem stanju, npr. ko preberejo nek podatek oziroma se s čim seznanijo, odzovejo lahko povsem različno, vendar to ni vse; vsi trije ljudje si lahko izberejo svoj odziv. Vedno imajo izbiro in lahko izberejo, če si le želijo. Sliši se preprosto.

Zavedam se, da so moji odzivi občasno nesorazmerni in to me moti, saj verjamem, da lahko isto povem umirjeno, čeprav raje zdrdram. Vem tudi, da v večini primerov nimam vpliva ne glede na izrečene ali napisane besede in se bi bilo najbolje poistovetiti ter zgolj prikimavati, ampak ne, verjetno zaradi samoobrambe oziroma ogroženosti zgradim reki še tretji breg samo zase.

Torej, če sem razočaran zaradi nečesa, sem razočaran, ker sem se za to odločil. Ker danes popoldne nisem našel ene stvari, ki sem jo bil zjutraj prinesel v sobo, je bila povsem moja odločitev, da sem bil nase jezen, in ta odločitev ni prav nič pripomogla h krajšemu iskanju.

Pot barikad

Tehtam se vsak teden, kar tako iz dolgčasa, in opazujem številke. Ker se številke večajo sem si rekel, da bom sedaj upošteval svojo lahkoto in ne bom jedel kar tako iz dolgčasa.

Po enem mesecu manj vnosa hrane sem se zredil. Kako to, če pojem pol manj? Res pa je tudi, da dopoldne spijem liter vode manj, saj mi je nahrbtnik s plastenko vred padel po tleh in je počila. Slednje sem ugotovil šele po nekaj časa, ko sem zadaj začutil mokroto.

Morda pa je kriv občutek lakote tik pred spanjem … ko zopet jem.

Ozko širjenje

Tehnologija izpred petdeset in več let je bila preprosta in primitivna. Gramofon se je vrtel hitreje, če so se turbine v hidroelektrarni vrtele hitreje, čeprav se to ni dogajalo. Te slučajne spremembe so bile ali pa niso bile slišne, odvisno od poslušalca, če je ta zmožen slišati petino poltona, vendar je bil takšen gramofon za splošno rabo preprost in zato lahko cenejši.

Nikoli nisem dojel glasbene teorije, ker, pošteno povedano, nisem nikoli imel za to pretirane želje. Vse te lestvice so mi bile preveč umetne: zakaj so, zakaj jih je toliko, čemu jih je toliko in ali so to res vse.

Zadnji vodič je bil ravno o glasbi, o elektronski glasbi.

To pa me je zanimalo že od nekdaj … vendar se je izkazalo, da je bila osnova tudi te primitivna, saj so bili računalniki konec osemdesetih let priklopljeni na televizorje in so že takrat za njih obstajali vsaj trije standardi, kar je v vodiču pomenilo prvo križišče. Glasba ustvarjena v Evropi se je na opremi v Združenih državah predvajala drugače, kar vsekakor ni zaželjeno, vendar to takrat ni bilo pomembno. Pomembnejše je bilo to, da je to sploh delovalo. In premostitev teh predpostavk v današnji čas, ko je teh razlik manj, a še vedno preveč, mi je vzelo nekaj časa.

Zagotovo nisem prvi niti stoprvi, ki se je lotil te premostitve, vendar je eno razumemeti, kako stvari delujejo, in drugo, zakaj stvari sploh delujejo, in to slednje je zares težko in močno dvomim, da je prihodnost v digitalizaciji, saj ima tudi ta svoje omejitve.

Ker sem v času od mojega glasbenega izobraževanja v okviru rednega programa v osnovni in srednji šoli spoznal tudi fiziko, sem našel tudi meni dojemljive odgovore na meni nejasna vprašanja. Skratka, oktave predstavljajo celoštevilske mnogokratnike osnovne frekvence oziroma harmonske frekvence in vsaka oktava je razdeljena na dvanajst (frekvenčno neenakomernih) delov, ki sestavljajo geometrijsko zaporedje poimenovano zaporedje poltonov. Tako nekako.

Odgovor, zakaj ravno dvanajst je verjetno enako odgovoru, zakaj je ena atomska masa ravno enaka eni dvanajstini mase ogljika-12, saj sumim, da gre dogovor.

Ker večina inštrumentov izvira iz resničnosti, se te posname, vendar zadostuje samo ton ene note, ponavadi je to C-4, saj je mogoče preostale tone pridobiti s spreminjanjem hitrosti predvajanja – ideja gramofona. Če se predvaja enkrat hitreje, je frekvenca enkrat višja in sliši se C-5. Žal za neceloštevilske večkratnike na poceni opremi ni tako preprosto, sploh če se igra več različnih tonov sočasno.

Ko je bilo osvojeno predvajanje tonov, se je pričelo spoznavati efekte in efekt, ki mi zaenkrat še ne deluje najbolje se imenuje portamento, saj ne dosežem končne note v doglednem času, pri čemer ne vem, ali bi jo sploh moral doseči ali ne. Portamento je zvezno spreminjanje tona iz ene note v ton druge note. Na klavirju to tehnično ni izvedljivo, saj je vsaka tipka svoja struna, je pa na violini, če se premika prst po isti noti. Tako nekako. Obstaja tudi glissando, ki je diskretno (nezvezno) spreminjanje tona in zato izvedljiv tudi na klavirju.

Portamento je elektronsko zelo enostavno izvedljiv, saj se spreminja samo hitrost predvajanja, kar seveda predstavlja drug ton. Če pospešim spreminjanje hitrosti predvajanja, končno noto sicer dosežem, vendar dvomim, če je bil to sploh cilj skladatelja. Ker prvič, referenčno predvajanje referenčne skladbe petnajst let nazaj je moj posluh; ker drugič, moderni približek refrenčnega predvajalnika ima enako hibo in ne vem, ali je referenčen za ta efekt ali ni; ker tretjič, moderni predvajalniki zaradi svoje dovršenosti niso več referenčni.