nedelja, 20. junij 2021

Znano neiskano

Po razmisleku bi bilo najbolje parafrazirati in reči, da neznosno hrepenim po porazu. Toliko o tem.

Kolesarim. Ponovno, a v omejenih količinah takoj zjutraj, da me sonce preveč ne opeče, in ni boljšega občutka kot občutek po vrnitvi domov in omehčana hoja po stopnišču z željo po tuširanju. Upam in si želim, da bom letos prekolesaril kaj več kot lani; do danes osvojenih osemdeset kilometrov in danes še štiriinštirideset. Kupil sem si tudi mast v razpršilcu in upam, da letošnjo začasno oljno pacarijo odstranim z vseh delov kolesa in namažem dele kot se šika.

Sicer pa mi kar prija jutranje „delnosanjarjenje,“ kar pomeni, da se zavedam, da sočasno sanjam in lahko premikam tudi telo oziroma čutim, kaj se dogaja naokoli — morda obstaja tudi ustreznejša beseda, ki opisuje to stanje, a je ne poznam. Pri tem mi je najbolj všeč prebiranje besedil, ki se mi znajdejo pred zaprtimi vekami … a le dokler to jadranje med sanjami in stvarnostjo na zaide in, ko se stik s stvarnostjo izgubi, potem zaslišim glasen zvok, ki me predrami. Ponavadi je ta zvok pok balona in nazadnje pok dveh desk.

četrtek, 17. junij 2021

Sto dvainsedemdeset

Danes je bil zanimiv in predvsem drugačen dan, ki ni potekal po začrtanih tirnicah in zaradi katerega je moje počutje enako igri tetrisa: ko se neka vrstica sestavi, ta izgine. Razlog je preprost: iskanje dovršenosti; ta pa se išče zaradi moje razvajenosti in očitno prevelike mere optimizma oziroma nezmožnosti obupanja. Trenutno mi še ni jasno, kako stvar (učinkovito) reševati. Po zaenkrat zbranih podatkih, naj bi bila težava v meni, saj sem bil jaz tisti, ki naj bi si postavil merila, vendar temu ne verjamem, ker meni jasnih meril ni. In tudi to bi lahko bil problem.

Skratka, v prvi fazi gre za problem zaupanja: komu sploh zaupati in kaj oziroma koliko. Če se dobro spomnim, obstajajo neki psihološki obrazci oziroma testi in na njem je vprašanje, vendar v tem trenutku ne vem, če sprašuje po številu zaupanja vrednih oseb, ali po številu dobrih prijateljev; zdi pa se mi, da je vprašanje zaprtega tipa in je mogoče izbrati tudi število nič, sicer, v primeru odprtega tipa, pa se itak lahko napiše nič, torej obstaja možnost ne zaupati.

V zadnjih desetih letih je v meni nastalo precej zgodbic, kar ne bi bil tolikšen problem, če ne bi bile te zgodbice med seboj povezane in vsem je skupno iskanje dovršenosti, tudi današnji, ki pa je z razliko od prejšnih bila zaupana.

Ampak to še ni vse. Zgodbice nastajajo, kar naj bi vsaka predstavljala osebo vredno zaupanja, kateri pa kasneje ne želim zaupati, ker bi zame to pomenilo poraz; dobesedno poraz. Z drugimi besedami, meni je nekaj všeč, samo zato, ker mi do tedaj ni bilo všeč. Eno veliko protislovje, ki se ga zavedam, vendar se ga ne morem rešiti.

sobota, 12. junij 2021

Okus pričetka

Bil sem na enem pikniku, kjer sem jedel samo kruh in pil kokto, čeprav mi ta ni všeč, kajti nisem našel ničesar drugega pogojno užitnega. Če ne štejem stroška prevoza, sem za udeležbo zapravil dvajset evrov in si zaradi slabe prebave zagotovil naslednji dan v družbi stranišča.

Kljub temu je imel piknik več svetlih točk in najsvetlejša je bila ta, da sem izvedel, da ima človek možnost izbire svojega odziva glede na stanje. Jasno je, da se tri različni ljudje v istem stanju, npr. ko preberejo nek podatek oziroma se s čim seznanijo, odzovejo lahko povsem različno, vendar to ni vse; vsi trije ljudje si lahko izberejo svoj odziv. Vedno imajo izbiro in lahko izberejo, če si le želijo. Sliši se preprosto.

Zavedam se, da so moji odzivi občasno nesorazmerni in to me moti, saj verjamem, da lahko isto povem umirjeno, čeprav raje zdrdram. Vem tudi, da v večini primerov nimam vpliva ne glede na izrečene ali napisane besede in se bi bilo najbolje poistovetiti ter zgolj prikimavati, ampak ne, verjetno zaradi samoobrambe oziroma ogroženosti zgradim reki še tretji breg samo zase.

Torej, če sem razočaran zaradi nečesa, sem razočaran, ker sem se za to odločil. Ker danes popoldne nisem našel ene stvari, ki sem jo bil zjutraj prinesel v sobo, je bila povsem moja odločitev, da sem bil nase jezen, in ta odločitev ni prav nič pripomogla h krajšemu iskanju.