Snov poguma

V vsakem mesecu je nekaj dni, ko se z Luno se ne razumeva najbolje. Najprej sem to doživljal kot slučaj; torej nisem mogel zaspati in slučajno je bilo takrat zunaj tudi sveto. Sedaj (zadnjih nekaj let) mi ni potrebno več gledati ven, saj že vem, da je luna svetla. Včasih teh problemov nisem imel, me je pa takrat res večkrat „nosila luna.“

Nekoč so mi povedali, kako lahko prepoznam, ali je na nebu prvi ali zadnji krajec. Trik je zelo preprost in sicer si zadošča predstavljati črto (daljico) poleg krajca na mestu, kjer ta ni izbočen, oziroma tam, kjer je ta bolj raven, in nastane črka. Če je krajec v obliki črke c, z daljico (na neizbočeni desni strani) nastane d in je zato to drugi oziroma zadnji krajec. Če ne nastane d, potem je preostala možnost p (z daljico na levi strani) in zato prvi krajec.

Živahnost življenja

Danes sem s kolesom vred padel na ravni cesti in to že po par metrih po tem, ko sem se nanj odžejan usedel, zgolj zato, ker me je zanimalo, kako hitro lahko z mesta pospešim. Zdaj to vem in vem tudi kako se lahko to konča, zato tega ne bom več poskušal.

Ob pogledu na odrgnine mi je bilo žal samo eno: da nisem uspel zaključiti začrtane poti. Ko sem s tal pobral telefon in denarnico ter ju spustil v žep, je bil telefon zopet na tleh in takrat mi je bilo jasno, da sem si raztrgal hlače. Telefon je dobil praske, zaradi katerih imam bok cel, kar pa ne velja za okončine, na podlakti sploh manjka kože.

Znano neiskano

Po razmisleku bi bilo najbolje parafrazirati in reči, da neznosno hrepenim po porazu. Toliko o tem.

Kolesarim. Ponovno, a v omejenih količinah takoj zjutraj, da me sonce preveč ne opeče, in ni boljšega občutka kot občutek po vrnitvi domov in omehčana hoja po stopnišču z željo po tuširanju. Upam in si želim, da bom letos prekolesaril kaj več kot lani; do danes osvojenih osemdeset kilometrov in danes še štiriinštirideset. Kupil sem si tudi mast v razpršilcu in upam, da letošnjo začasno oljno pacarijo odstranim z vseh delov kolesa in namažem dele kot se šika.

Sicer pa mi kar prija jutranje „delnosanjarjenje,“ kar pomeni, da se zavedam, da sočasno sanjam in lahko premikam tudi telo oziroma čutim, kaj se dogaja naokoli — morda obstaja tudi ustreznejša beseda, ki opisuje to stanje, a je ne poznam. Pri tem mi je najbolj všeč prebiranje besedil, ki se mi znajdejo pred zaprtimi vekami … a le dokler to jadranje med sanjami in stvarnostjo na zaide in, ko se stik s stvarnostjo izgubi, potem zaslišim glasen zvok, ki me predrami. Ponavadi je ta zvok pok balona in nazadnje pok dveh desk.