Zopet sem se pogledal v ogledalo in zopet sem se nasmehnil, ko sem opazil svoje velike zenice in si predstavljal, da bi lahko šel skozi kar svinčnik. Pojma nimam, čemu so tako velike, me pa moti, da skoraj gotovo zaradi tega težje gledam podnevi.
Se mi pa oči še vedno niso privadile na vedno pogostejša presenečenja o vedno višjih cenah ali zaradi nedobavljivosti.
Zgodovine ni, so samo posledice.
Sedaj sem si zadal nalogo, da se bom poskušal zadržati oziroma zadrževati pred sladkarijami, saj jih pojem preveč — tudi po dvesto gramov (vsako)dnevno. Bom pa še videl, kako se bo „obrestovalo.“
To, kljub temu, da mi je zadnje dni všeč geslo: „sonce voda zrak svoboda.“
Včeraj kar in kar nisem mogel dojeti oziroma verjeti, da je trajalo vsaj devet let, da sem ta teden odkril košček svoje sestavljanke. Tako zaslepljen sem bil z „dovršenostjo“ preostanka, da koščka s kolesarjenjem oziroma s svobodo nisem opazil. Dejansko, a tudi žalostno, lahko počnem karkoli … čeprav več ne vem, kaj je bil moj smisel pred tem, če je sploh obstajal. Seveda imajo zasluge pri odkrivanju drugi, jaz sem vse samo povezal skupaj.
In ja, včeraj sem užival na soncu med reko in nedavno pokošenim travnikom povsem brezskrbno … no ja, potem sem se umaknil v senco.
