Prestolnica užitka

Dnevno, občasno občasno, če ga zamudim, je med deseto in enajsto uro pogovorni krožek ob dnevni kavi in cigaretih v opuščenem prostoru pri odprtima oknoma. En dan sva bila sama, nakar sem vprašal: „Glede, da ne kadim in ne poznam učinka me zanima, če kajenje sprošča oziroma če ima kakšen učinek.“ Odvrnila je, da ga ima in me vprašala, kako se sproščam. Odgovoril sem: “Z uživanjem veliko in še več čokolade, govorim od sto do dvesto gramov dnevno.“

Minilo je nekaj ur, nakar sem popoldne v nabiralnik prejel sporočilo rednega kupca, ki je želel toliko in toliko kosov in naj pripravim ponudbo. Ker količina ni bila zanemarljiva in mi priprava takšne količine predstavlja nekaj dni dela, sem poiskal bonboniero, sestavljeno iz vsaj osmih okusov, kjer vsak okus praviloma nastopa v paru in je zaznamovan z barvo: modra za mlečno čokolado, zelena za drobljene lešnike, oranžno–rjava za lešnikovo polnilo in tako dalje. Kot vsakič začnem pri najprijetnejših okusih, temnejše in grenke pa pustim za konec ali za naslednjič. Tokrat je bila nuja tolikšna, da je pošlo vse, vseh dvestopetdeset gramov, pred mojim odgovorom s ponudbo.

Nekaj dni za tem sem odkril nežne kroglice uveljavljene švicarske čokoladnice z imenom in njihovo linijo izdelov, ki se prične z isto črko kot naše glavno mesto. Kroglice so pakirane v rozasto škatlo oblike šeststrane prizme in vsaka zase je v to barvo tudi obvita. Četudi mi čokolade z jagodnim polnilom niso priljubljene, so te kroglice iz mehke bele čokolade in z jagodnim polnilom razpršenim po vsej notranosti božanske. Pojedel sem dve, ostale sem podelil in nekolikoliko kasneje sem prejemal samo še vprašanja, če jih imam še kaj.

Mraz malodušja

Dvonivojsko preverjanje – modni pristop grenitve razpoloženja, ker v nujnosti ne deluje in naslednji dan še kar ne. Sporočilo ni bilo dostavljeno, četudi je bilo že drugič odposlano. To ni bilo prvič. Prvič, pred leti, sem nekako v tisti nuji uspel s telefonskim klicem doseči, da so mi dodali še drugo telefonsko število, katero pa sedaj nisem mogel izbrati za prejem sporočila. Z vztrajnostjo oziroma s poskušanjem mi je drugi dan le uspelo vstopiti brez kakršnega dodatnega preverjanja in tako, da še meni ni jasno kako. Za nameček pa jim je težko priznati, da imajo težavo oni.

Trg zgodovine

En dan sem mimogrede smuknil v prodajalno rabljenih oziroma obnovljenih stvari. Stolčki, mizica, na njej oranžen pisalni stroj ter rdeč telefon … Saj imajo, precej imajo, ampak v vsem tem nisem videl drugega kot prizorišča za snemanje oziroma vir pripomočkov za poustvarjanje preteklosti na odru neke predstave. Vsi ti predmeti zame nimajo nikakršne zgodbe. Kaj mi bo ta šalčka, ta krožniček, ta videokaseta … zakaj ne bi bila tista šalčka, tisti krožniček … zakaj bi sploh kaj bilo.

Že tako imam dovolj navlake, preveč navlake. Če si kaj želim, je to mikroskop, sicer ne z veliko povečavo – toliko da razločim desetinko milimetra v bleščeči, zrcalasti okolici, vendar takšen, da ga je mogoče pričvrstiti na rob mize ali steno in povleči k sebi ali odriniti stran oziroma ga uprabljati kot namizno svetilko – pod objektivom ni ničesar, vendar ga zaenkrat nimam kam trajno namestiti, začasne oziroma vedno–v–napoto rešitve pa si ne želim.

Začuda so v prodajalni imeli tudi gramofonske plošče. Tega sprva nisem opazil, dokler tam ni neko dekle po njih vprašalo, saj so bile zložene v pohištveni omarici dnevne sobe. Motiti je nisem želel, dodatno pa sem se tolažil; kar je bilo zanimivega, so že pobrali, nekega blaženega odrešenja ali česar koli drugega pa tudi ne bom doživel. Še na tiste, ki jih imam, nisem položil igle že vsaj dve leti, zagotovo tudi več.

Po moje je tako, lažje dostopno manj cenjeno.