Mimohod pozornosti

Pomislil sem na tri dogodke iz preteklosti. Pomislil sem na njihovo letnico in preračunal sem, da so se zgodili sedem, štirinajst in enaindvajset let nazaj. Pri tem sem ugotovil, da so vsa ta števila večkratniki istega pravličnega števila in si odgovoril, da je to tokrat zgolj naključje.

Pomislil sem, da se vse spreminja, le jaz ostajam nespremenjen – vsaj tako to doživljam. Seveda se staram, a tega opazim. Ne opazim, ker nimam druge izbire kot, da živim s sabo. To, kar sem bil in kar bom postal, bo vedno z mano. Občasno se vprašam, če so moje dlani res moje in je med njimi in mano kvečjemu en meter. So te dlani res takšne barve kot izgledajo, ali so dejansko zelene in to zelenost moje oči vidijo drugače. Imajo te dlani res takšno površino, kot jo vidim in jo občutim s prsti druge roke, ali so dejansko zgubane in to zgubanost dojemam drugače? Ali je premik prsta dejansko premik prsta, kot ga vidim, ali se premakne nekaj drugega? Se med mojimi očmi in dlanjo res nahaja le zrak? Sem takšen, kot se vidim? Zakaj vse to doživljam povsem enako med spanjem, v sanjah, v temi?

Oziroma drugače, so ljudje dejansko ljudje; sem vsem, ki so v mojem svetu, tudi jaz v njihovem svetu. Kako velik je ta svet? Kajti v mojih sanjah so tudi ljudje — tako poznani kot nepoznani. Od kod so se vzeli ti dodatni ljudje oziroma, ali je zato torej ta svet sanj večji?

V današnjih sanjah je bil mesec maj; na albanski stojnici s hrano sem vzel bakala; izbral krajšo pot, zato zaplaval po vodi in bil kaznovan, ker pravila tekmovanja tega niso dopuščala.

Enkrat ali dvakrat letos, ko sem se zjutraj zbudil, sem si rekel, da so bile sanje enkratne, še nikoli tako dobre, še nikoli tako dramatične; večkrat pa so tako čudne in neresnične, da se zbudim in preverim dejstva. Občasno razmišljam, ali so moji spomini, spomini iz sanj ali spomini iz resničnosti; vedno pa si želim, da ne bi sanjal, saj bi tako jutro napočilo hitreje, ali da bi bil sposoben kaj iz sanj potegniti v resničnost, nekako, kajti v sanjah vidim, da sem sposoben marsičesa, naprimer slikanja na platno prav takšnih slik kot jih trenutno ustvarja umetna inteligenca. Zdi se mi vrhunsko, če bi lahko večkrat usmerjal tok sanj, v njih razmišljal ter se odločal, in zdi se mi neverjetno, da v sanjah vem, da sanjam; da v sanjah sanjam; se zbudim iz teh sanj v sanje.

Metoda nedorečenosti

Moram se „skulirat.“

Ob devetih zvečer sem se spravil čistiti en predmet in, ker sem želel njegov določen del umiti, sem vzel izvijač in ga razstavil, pri čemer se mi je zadnji vijak izgubil v samem predmetu — to sem slišal, a ne; ne, predmeta nisem „obrnil na glavo“, da bi vijak padel ven, raje sem šel s predmetom v kopalnico, kjer sem ga dokončno razkosal na dva dela in en del umil. Ko je bil ta del odložen na sušilo, sem se spravil iskat vijak, za katerega potem nisem vedel, kje naj bi bil oziroma kje mi je bil padel. Pregledal sem perilo, brisače, tepih na hodniku, sobo, kjer sem začel. Pregledal sem tudi odpadke v košu za smeti, če sem ga bil morda pri brisanju s papirjem nekako zajel in odvrgel. Seveda ga nisem našel. Potem sem šel s slabšo vestjo spat.

Naslednji dan sem se odločil, da ga bom našel medtem, ko bom sesal. Našel sem ga v prvi minuti v reži med omarama, ki je dan prej nisem pogledal, saj sem ocenil, da je reža preozka in verjetnost (nahajališča) premajhna.

Bolje mi je bilo v soboto, ko sem se uspel prepričati, da tokrat ne bom podcenjeval svoje naloge in sem se spravil k delu ob osmi uri zjutraj namesto ob peti zvečer naslednji dan. Da je bila odločitev dobra, sem ugotovil čez štiri ure, ko še vedno nisem zaključil z delom, saj bi to pomenilo, da te naloge ne bi opravil v nedeljo.

Ponos zloma

Zadnjih nekaj dni le še brkljam, tu in tam, ni kaj videti. Tri dni sem v prekršku. Do datuma sem si zgolj prebral, da letne pnevmatike niso dovolj. Navsezadnje sem se danes po treh tednih odlašanja končno sprehodil do svoje banke, vendar me zdaj najbolj zanima preteklost oziroma teza, da so nekoč – ob koncu 19. stoletja – začela pokopališča nastajati na obrobju naselij.

Pregledujem stare zemljevide in iz njih je razvidno, da so bila pokopališča popolnoma ločena in precej oddaljena od naselbin; ščasoma pa se je naselje razširilo in je tudi obkrožilo pokopališče, toda takšna pokopališča mi niso tako zanimiva kot pokopališča znotraj cerkvenega obzidja oziroma okrog cerkve, ki se jih najde v manjših vaseh.

Če se mi jih bo ljubilo objaviti, imam na telefonu fotografije vsaj osemindvajsetih različnih pokopališč.

Na teh istih zemljevidih iščem tudi vojaške objekte, ki so ponekod vidni, ponekod pa ne, saj so jih iz zemljevidov načrtno izbrisali. Ne morem verjeti, koliko tega je bilo, precej velikih poslopij sedaj prenovljenih za drugo namembnost je bilo nekdaj zastraženih.