Čast noči

In razmišljam o dveh neizbranih vlakih, mogoče zamujenih, ter si utemeljujem svoje odločitve s povsem trdnimi oziroma verodostojnimi razlogi, a to zame ni dovolj dobro, kajti vem, da je resnica drugje. Na vlaku je dejansko omejeno prostora in smer pretežno začrtana, mene pa preganja strah pred zamujenimi priložnostmi oziroma so mi zanimive nove možnosti.

Te prihajajo dnevno; ali je zgolj skladba, ki si jo potem ponavljam cel dan in mogoče še naslednji dan; ali je domneva, da bo potrebno nekaj svojega dneva vložiti v razgibavanje in v utrjevanje mišic, da se telo s starostjo ne sesede.

Dan ima le štiriindvajset ur, zato je potrebno nekje potegniti črto. Najlažje tam, kjer so stvari merljive in zato primerljive. Nekje sem bil boljši in nekje sem bil slabši.

Po četrt leta svojega vlaganja in dnevnega spremeljanja vrednosti, opazim razliko med svojimi odločitvami. Odločitve, ki so temeljile na mojem opažanju, niso bile slabe, so bile pa slabše ter so dnevno terjale mojo pozornost, kar je tudi neskladno z mojo željo, da na rezultate počakam vsaj petnajst let. To se bo končalo. Moram upoštevati svojo korist, zato to počnem. Nisem dobrodelna organizacija, ki rešuje gospodarstvo. Odločitve, ki so upoštevale stroko, so bile boljše in tako se bo nadaljevalo. Na tisti dan plačam, kolikor plačam, oziroma ne čakam na ugodnejšo ponudbo ter na to pozabim. Ne potrebujem osebnega bančnika, osebnega finančnega svetovalca ali posrednika — manj stroškov, več zame. Izbranih imam dvanajst borznotrgovanih skladov (ETF). Vsi ti skladi so dobri, vendar bodo pri meni preživeli samo najmočnejši (zakon močnejšega, Herbert Spencer).

Spodbudne krilatice

Na železniško postajo odidem vsak dan. Tam je vsak vlak ob svojem peronu in vlaki čakajo, da se nanj vkrca oseba. Osebe na peronih z mano vred se med seboj ne poznajo, se ne vidijo in točno ne vedo, kam bo kateri vlak odpeljal. Vse, kar vedo ali pa tudi ne, je njegov izgled in približen potek njegove proge (mimo morja, mimo jezer, mimo polj ali mimo vzpetin). Ponavadi, a ne vedno, vedo, če so na tem vlaku tudi domače živali, če je pestrost hrane omejena, če pogovorni jezik ni slovenski, če na njem kadijo in uživajo alkoholne pijače in če se na njem drogirajo. Vsekakor pa osebe ne poznajo, kako bo vožnja potekala in kdaj se bo ta končala. Če se človek ne odloči vkrcati, se vrne naslednji dan, čez dva dneva ali se ne vrne – njegova izbira.

Naslednji dan so ob peronih drugi vlaki in po oceni se vlak zopet pojavi po približno enem tednu dni, če se nanj nihče ne vkrca; lahko pa se tudi ne. Lahko pa se in se, ob kakšnem peronu pojavi popolnoma drugi vlak.

Kateri vlak torej izbrati? Kako obžalovati izbiro?

Ostrina končnih elementov

Na terenu me je telefon presenetil, saj so zajeti kadri oziroma fotografije izgledale živahnejše, predvsem so osenčeni deli izgledali svetlejši napram fotoaparatu; oziroma nisem imel nikakršnega subjektivnega mnenja v prid fotoaparatu. Sledi primerjava.

Prva razlika je očitna: slike iz telefona so ostrejše oziroma imajo res izrazite robove; drevje izgleda kot grmovje, res nenaravno, a si sedaj lažje utemeljujem početje ljudi, ki si s telefonom besedilo najprej poslikajo in ga nato preberejo. Druga razlika so svetlejši temnejši deli (del stavbe z rastlinjem pod žlebom na desni strani fotografije in spodnja stran podesta na levi strani iste fotografije). Tretja razlika je v svetlosti svetlih barv. Ta je opazna na navpičnih gradnikih stolpa, v odtenku neba ter je povezana z že omenjeno svetlostjo temnejši delov: svetlejši temni predeli prinesejo tudi svetlejše oziroma presvetle svetle predele.

Začel sem s štirimi telefoni, vendar sem nato nadaljeval samo z enim, kajti takšen postopek fotografiranja za kasnejšo primerjavo je strašansko zamuden in nisem ga najbolj vešč. Če ne drugega; če želim imeti dobesedno naravne fotografije, zdaj vem, da mora telefon ostati v žepu.