Obstoj gibanja

Ta letni čas ni bila zima. Če je pa že bila, je bila premila. Kje je sneg? Morda ga je bilo vsega skupaj za dva tedna, jaz pa sem pričakoval, da se bo obdržal, a se ni. Nekaj je bilo ledu na cesti, a le začasno. Bolj mi je drselo med sobotnim hribolazenjem.

Jutra so hladna in na sebe bi spravil še kakšen kos oblačila, medtem ko so popoldnevi „vroči“ in, kolikor je mogoče, držim v rokama. Bilo bi oziroma zdi se mi oktobersko, če mi hrbtišče dlani ne bi pokalo! Ko se mi komaj zaceli, že imam male ranice.

Sicer pa imam občutek nekakšnega stagniranja na vseh področjih: ne dogaja se ničesar. Politika je ista, tehnologija je ista. Edino ceste so slabše.

Ko si mislim ali ko mi kdo reče, kako je vse slabo, si mislim ali rečem, da ljudje poslušajo radijo Aktual zgolj zato, da vedo, da obstaja še kaj slabšega. Da ne bom pristranski, lahko se zgornje ime zamenja v Center ali Ena.

Nelagodje saj

Zavzemam se za varovanje okolja; manj odpadkov in vsega kar sodi poleg, razen bistroumnih idej preveč zelenih o zmanjševanju izpustov. Motijo jih delci, ki so posledica izgorevanja, zato je avtomobilska industrija v avtomobile izdelane po nekje okrog leta 2008 začela vgrajevati t.i. filter prašnih delcev. Tehnično zadeva deluje in avtomobil za sabo ne kadi več, vendar prej ali slej pride do t.i. zasičenja samega filtra. Pričakovano so tudi to rešili, vendar moj način vožnje ne dovoljuje samodejnega čiščenja. Ker sem vozil preveč lahkotno in umirjeno, se mi je filter zamašil. Čiščenje poteka tako, da avtomobil vbrizgava več goriva, ki ne izgoreva v celoti v samem motorju, temveč kasneje v samem filtru. Pri tem odpadajo nakopičeni trdi delci in za avtomobilom se kadi, smrdi. Res ekološko, ampak očitno so zeleni dosegli svoj osrečujoč svet.

Do neke meje zasičenosti je mogoče filter očistiti v prostem teku (na mestu), vendar sem to mejo presegel, zato sem odpravil na avtocesto, kjer se človek lahko izživi v višjih hitrostih, in skušal z vožnjo vsiliti čiščenje. Po petdesetih kilometrih sem ugotovil, da je stanje filtra še slabše, zato sem samo še upal, da še pridem domov. In sem.

Pomislil sem, da mora biti nekaj narobe z motorjem in potem sem dva dni razstavljal avto. Oblivala me je nesreča, ko sem iz njega odstranjeval dele, da sem lahko prišel do notranjosti. Stvari so se še zapletle, ker sem določene stvari polomil. Kmalu se je ugotovilo, da bi se to prej ali slej pripetilo vsakomur iz tega posla. Čeprav sem pomislil, na skoraj nemogoč podvig, ki bi vključeval odstranitev vseh treh hladilnikov, sem se problema lotil drugače. Zaradi utesnjenosti sem večino dela opravil na slepo, na dotik s samimi konicami prstov in se ob tem nisem spraševal, kako bom stvari sestavil nazaj.

Potem sem zamenjal, kar sem zlomil, in to je bil ključen element. K sreči mi je uspelo vse elemente postaviti nazaj in motor je prišel k sebi. Še ne čisto sestavljen, a z vsemi potrebnimi elementi (npr. luči), sem se zopet odpravil na cesto in spremljal zasičenost. K sreči je začel delež te upadati in to je bil dober znak. Po osemdestih kilometrih neobičajne vožnje v strahu, da lahko zaradi izgorevanja goriva izven motorja zagori avtomobil, je padlo pod mejo. Odlično.

Naslednji dan sem avtomobil sestavil do konca in šel znova na cesto; delež je upadel na pričakovano raven in zdaj sem zopet srečen. (:

Bobnenje svetlobe

Zanimivo mi je brati svoje zapise izpred trinajstih let: „Zelo mrzel petkov večer mi je uspelo prebiti na prostem ob poslušanju nezanimive glasbe, ampak je bilo že toliko lepih trenutkov, da se je izplačalo.“ Kar se od takrat ni spremenilo je to, da je oranžna še vedno moja najljubša barva. Ostalo je tudi to, da si izberem skladbo, ki jo nepresteno poslušam več dni. Tokrat je to Vlado Kreslin - Ptič. Še kar se je nisem naposlušal. So se pa spremenile okolišče; nekako mi ni več do glasne glasbe. Raje imam, če se ji tekom časa spreminja jakost.

Z vsakim novim letom se počutim slabše. Voščenje mi je obremenitev, a je to novo leto bilo srečno; v smislu, da je bilo izmenjanih lepih, a praznih besed čimmanj. Ne razumem, kako ljudje ne razumejo, da bi mi bilo brez vsega tega trušča bolje. Tisti dan, ki sploh ni najdaljša noč v letu, ni nič drugačen od preostalih dni. Primerneje bi bilo proslaviti recimo 29. februar. In, kdo bi si mislil, prvega januarja sem delal. Priznam, raje bi delal, kot prejemal čestitke.

Danes zjutraj sem bil tečen, ker sem moral nekaj nujno postoriti. Stopnja nujnosti je bila enaka tisti prvega januarja, čeprav sem tokrat vedel, kaj moram narediti, a nisem vedel kako. Poleg tega se je v okno zaletavala neka žuželka in tudi mudilo se mi je na pošto. Poklical sem na pomoč, a je telefon izgubil omrežje. Po ponovnem zagonu sem le vzpostavil klic, a je cingljalo v prazno. Za sprositev sem odšel na pošto, čeprav bi odposlal tudi lahko v ponedeljek, in nato začel s prebiranjem navodil. Prebil sem se skoraj do konca, a mi je bil klic vrnjen, hvala, in mi je uspelo. Še enkrat hvala, saj mi brez pomoči ne bi uspelo. Za naslednjič vem.

Sicer pa se letos želim znebiti krame. Soočam se z večno neodločnostjo, če bi mi morda, kdaj kaj prišlo še prav ali bi si to in ono shranil za spomin. Pri tem mi je zanimivo, kako se vse obrne. Kar sem si nekoč močno želel, imam odveč. V splošnem je odgovor: „vsega je preveč in odveč.“