sobota, 24. maj 2025

Vrtiljak potrditve

Občasno rad tarnam. Zadostuje mi, če gre moj pomislek, moje mnenje enkrat ven iz mene. In rad veliko govorim, čeprav sem bil kot otrok tako redkobeseden, da sem dajal občutek, da je z mano nekaj narobe. Tudi drugi radi tarnajo in tisto, kar si resnično želijo, tako kot si želim jaz, je občutek, da so slišani. To bi jim rad vračal, zato bo moj prvi korak predvsem manj govoriti, drugi korak pa prisluhniti. Potem pa naprej, ker me zanima, koliko bregov bo tiha voda zdrla.

sreda, 21. maj 2025

Kolač mladosti

Enkrat lansko leto sem zaključil tečaj, ki se je vlekel kar celo leto. Nanj sem se prijavil (oziroma nanj so me prijavili) po roku za prijavo in z mislijo, če mi uspe, mi uspe. Spraševal sem se, kje so bile moje misli mnogo let nazaj, ko se je ravnotakšen tečaj že izvajal in ko so ga opravljali znanci, zato te priložnosti vsekakor nisem želel zamuditi.

Po prijavi sem prejel datum sprejemnega izpita in to je bil zame po mnogih letih ponovni stik z izobraževanjem, vdihom in izdihom.

Srečoma je bilo gradivo zbrano na enem mestu in, če bi se bil tečaj, katerega nadgradnja je bil ta tečaj, izvajal po pravilih, bi bila moja naloga znanje le osvežiti. Ampak ne, predhodni tečaj se ni bil izvajal tako, zato sem moral iti od začetka. Gradivo sem pregledal in si zaradi obsežnosti naredil načrt, kako in kdaj ga nameravam predelati. Zaradi želje, izključno svoje želje, da ta tečaj opravim in v življenju še nekaj dosežem, sem za listanje in branje izkoristil vsako priložnost.

Na dan sprejemnega izpita, smo se tečajniki zbrali v dvorani, se posedli za mize, med seboj pustili po en stol prost ter pred sabo prejeli list ter zanj uro časa. Iz odzivov oziroma glasovov drugih tečajnikov ob pogledu na list sem vedel, da za učenje niso namenili toliko časa, kolikor sem ga bil vzel jaz in počutil sem se bolje. Čez nekaj dni smo prejeli rezultate. Nisem bil najboljši, sem bil pa dovolj dober, da sem prestopil prag. Tudi tisti, ki ga niso, so dobili priložnost zagovora.

Kajti tečaj, kolikor se je kasneje izkazalo, ne cilja na znanje, končna ocena pravzaprav sploh ni pomembna; cilja na osebnost: imeti željo, jo uresničiti in na to biti ponosni.

Sprejemnemu izpitu so sledila predavanja: od tri do štiri ure po četrti uri popoldne vsak delavnik razen petka vse tedne v mesecu. To ni bila le predaja znanja, to je bil tudi preizkus zavzetosti.

Po predavanju je sledil pisni izpit, na katerega sem se pripravil zopet s pregledom tekočega gradiva in s pomočjo čez stošestdeset okvirnih vprašanj, ki so si jih drugi tečajniki izpogajali. Odgovori na nekatera ta vprašanja so bili kratki, samo da ali ne, odgovori na druga kakšna poved ali dve, in na tretja že opisi postopkov ali naštevanja. Zapisal sem jih na papir in nastalo je čez sedem obojestransko popisanih listov. Te odgovore sem potem ponavljal najraje med hojo sem in tja. Izpit ni vseboval samo teh vprašanj, temveč tudi preostala (vnaprej neznana) vprašanja.

Pri sebi sem opazil, da je zapisovanje za pomnjenje učinkovito; ne tipkanje, še manj pa branje. Bistvo je v lastnoročnem zapisovanju. Takrat sem začutil, kako je postala moja roka za pisanje štorasta, in zagledal, kako izgleda moja povsem druga pisava, ampak z ošiljenim svinčnikom je uspevalo.

Na dan pisnega izpita je bil v dvorani že viden upad števila tečajnikov. To je bil preizkus predanosti. Tisti, ki so prišli, tisti so ga opravili.

Za izpitom je bilo potrebno izdelati pisni izdelek (seminarska naloga). Dana je bila téma oziroma dani so bili okvirji, določena je bila naslovnica in elementi kazala. Na spletu sem iskal primere takšnih izdelkov, a sem jih našel manj kot imam na eni roki prstov in imam še vseh pet. Po začetni zaustavitvi navdušenja oziroma razumevanja je na koncu nastalo več kot dvajset strani. To je bil preizkus iznajdljivosti.

Po oddanem pisnem izdelku so prišle na spored praktične vaje, ki so se izvajale tri sobote in tri nedelje. To je bil preizkus odrekanja, saj je bila za njih zahtevana in na njih beležena prisotnost.

S prijavnimi listi oziroma z doseženimi točkami na vajah so nas, tečajnike, prijavili na razpisan rok za zaključni izpit. Zaključni izpit je bil sestavljen iz praktičnega in ustnega dela.

Praktični del je trajal vsaj šest ur, da smo tisti tečajniki, ki še nismo obupali, prikazali sebe v simulirani nalogi. Tisti dan občutka za čas nisem imel; tudi občutka za prepotenost ne, kajti šele ob zaključku sem ugotovil, da sta znoj in temperatura poskrbela, da se mi je barva flomastra, s katerim je bila podpisana notranjost obleke, prenesla na kožo. Vse na meni je bilo dodobra napojeno. Nekoliko sem bil zmeden, saj določenih dejavnikov ni bilo mogoče simulirati in jih zato nisem mogel zaznati, ampak so mi le pomagali. Sacher torte sicer nimam rad, ampak na kosilu sredi tistega dne, sem jo z snedel z užitkom. To je bil preizkus sodelovanja, vztrajnosti in odgovornosti.

Kakšen mesec za tem je sledil še ustni del, kjer je potrebno pravilno odgovoriti na večino naključno izbranih vprašanj. Želeli so, da si vzamemo čas in na vprašanja pripravimo odgovore, vendar sem jim odvrnil: „Kar znam, znam, več od tega ne bom znal,“ in kot prvi poskusil srečo. Ni mi šlo. Kot vsakič do sedaj, ne glede na snov, vedno poznam najbolj obsežne odgovore in rešim najbolj zahtevne naloge, tu pa tako kratkega odgovora kot je „večje do povečane“ nisem poznal. Ne samo, da nisem vedel odgovora, nisem vedel, da bi se tega sploh bil učil. Če bi bilo to preverjanje iz angleščine, bi izbral odgovor not given. Kasneje se je izkazalo, da sem na to stran v gradivu pozabil. Odgovor je bil tam, le jaz sem ga spregledal.

Kot vedno, se takšnih dogodkov najbolj zapomnim. Torej najbolje vem tisto, česar nikoli nisem vedel. Torej, če mi je karkoli kadarkoli ostalo v spominu, so bili to trenutki neznanja oziroma svojih zadreg.

Ustni del je vsak tečajnik opravljal ločeno in kot v šoli nekoč smo si ob vrnitvi izmenjali vprašanja ter si medseboj čestitali. Uspešnost je bila razvidna že na daleč, kajti kazal jo je vsak nasmeh. To ni bil preizkus sreče, to je bil okus uspeha in okusili smo ga vsi.

Če povzamem, bilo je vznemirajoče popotovanje do novih izkušenj in poznanj, izpolnjujoč teambuilding od negotovosti do odrešitve. Če me sedaj kdorkoli neposredno vpraša, katera so bila vprašanja, kaj točno se je počelo, mu tega ne bom izdal. Čar je v izkušnji, čar je v neznanem, čar je v tem, da je človek v tem in to doživlja. Pristop k tečaju priporočam, a sama odločitev ostaja v domeni posameznika. Z veseljem bodrim in z veseljem pomagam.

Letos je bila podelitev, a potrdila o uspešnem zaključku tečaja si še nisem odnesel domov. Veselim se namreč naslednjega leta; pričetka nadaljevanja, novih izzivov in novega zmagoslavja z visoko dvignjenima rokama, s stisnjenima pestma (da, tako čuden je orodnik dvojine), z nasmehom in mislijo, da zmorem.

Skratka, posameznik se za svojo srečo ne sme opirati na tisto ali tistega, nad čimer nima vpliva oziroma nadzora oziroma še krajše v pregovoru, vsak je svoje sreče kovač.

torek, 20. maj 2025

Otvoritvena zgodba

Bil je fotoaparat na film za štiriindvajset oziroma šestintrideset posnetkov, ob vstavljanju tega v temì pa še za tri posnetke več. Ko je bil film razvit, se je nastale fotografije vložilo v tematski album – to sem rad počel. Večino časa so bili albumi zaprti tako kot knjige, poleg katerih so bili pospravljeni. Pregledovalo se jih je priložnostno za obujanje spominov.

Dvajset let kasneje je fotoaparat, tako kot budilka, koledar …, spremenil obliko in za pretežno večino obstaja le še kot ena izmed ikon na telefonu. Tudi albumi nimajo več ne platnic ne listov; vse fotografije so zvezno posejane na časovno premico. Spominov se ne obuja več, spomine se deli. Današnje vprašanje je, čemu se fotografije (podatke) deli, oziroma bolje, kaj z deljenjem sporočamo.

Glede na količino objavljenih fotografij, vsebino in načinom – tu mislim predvsem na medij – postavljam prvo domnevo o poveličevanju samega sebe ter drugo domnevo o zbujanju nevoščljivosti. Za primer odpiram album, ki bo jeseni dopolnil dvajset let, in prilagam dve fotografiji.

Namen prve fotografije je zajeti iznajdljivost, kako podpreti projektor. Projektor je mogoče po višini nastavljiti le spredaj, saj se ta ponavadi nahaja nižje od platna, ko ga je potrebno usmeriti navzgor, v tem primeru pa je bilo platno nižje. Druga fotografija pa prikazuje Urško Žolnir, takrat bolj izpostavljeno športno osebnost, podobno kot so sedaj to naši kolesarji, smučarski skakalci ter košerkaš, in ja, njo sem videl v živo. Sem zato nekaj več? Ste krivi ker vas tam ni bilo? Ali lahko z deljenjem sporočim kaj drugega? Delili so večnamenske kajzerice s smetano slovenskega športa.

Zato ne delim, ne želim biti velik, ne želim zbujati nevoščljivosti. Kar sem storil zase, sem storil zame. Če sem dve leti nazaj pridobil licenco, katero sem želel pridobiti sedemnajst let pred tem, je sedaj ta licenca le en kartonček na polici. Zanjo ve komisija, izdajatelj in jaz. Kazal ga bom upravičencem, le za to je. Ne vem, ali jo bom kdaj koristil, mogoče. Časi se spreminjajo, imetnikov je vse manj in nekoč bi bila uporabnejša.

Nikoli nisem imel želje biti izpostavljen. Tudi zdaj je nimam. Mnenje drugih o meni ne šteje toliko kot mnenje o sebi. Ne želim, da so drugi ponosni na moje dosežke, če na njih še sam nisem. Energija izvira iz mene. Sestavljen sem iz dveh delov; dela, ki narekuje oziroma načrtuje, in dela, ki izvaja. Če sem slabe volje, sem slabe volje, ker izvedba ni šla po načrtu, in židane volje, ko gre izvedba po načrtu. Raje izpolnjujem želje drugim, saj moram za odobritev najprej prepričati samega sebe. In kako mi odleže, ko opustim svoj načrt. Skratka, če sem sprt, sem sprt sam s sabo zaradi sebe.

Drugi to opazijo, opazijo nekaj drugačnega. Vsekakor opazijo, da so v mojem življenju prvi, prvi pred mano, modus kongruence.