Gostilniške spovednice

Tudi moški ne razumemo moških, ko se spregovori o gostilnah. Nekateri imajo „nagon,“ da morajo biti tam vsaj enkrat ali dvakrat tedensko, če ne kar vsak dan. Morda so veseli, ker so preživeli približno osem ur v službi, cel teden, ali pa zgolj en dan v letu. Morda so žalostni zaradi nekoga ali nečesa in zato ne najdejo druge poti, razen tiste začasno odrešujoče do šanka. Morda pa tja zatavajo zgolj iz dolgočasja.

Jim je takšen način „pisan na kožo,“ ali ga jim je vgravirala družba.

Po prihodu ponavadi naročijo eno izmed dveh možnosti, medtem ko redkeje posežejo po krepkejših zvarkih, in, ko so se za tisti dan odločili, kaj bodo nagibali, ponavljajo, četudi žeje že davno ne poznajo več, a bi radi prešteli vsa naravna števila, kajti med njimi kroži ustno izročilo, da je tisti, ki do več prešteje „vreden več.“ Tako nekako, da ob koncu dneva, in morebiti še naslednji dan, šteje samo dvoje, koliko so popili in koliko zapili.

Nato nekateri srečneži obležijo, drugim pa se posreči še kam priti. In, ko tisti „najvrednejši“ in še preživeli postanejo najglasnejši, ugotoviš, da jih nikoli več nočeš posnemati, dasiravno izgleda preštevanje precej nedolžno.

Njihovo obnašanje; njihov dvig poguma, njihova pripravljenost, njihov način govorjena, ko ti ne samo želijo temveč ti hočejo dopovedati nekaj, tebi tako nesmiselnega, in ne utihnejo, četudi se z njimi strinjaš zgolj za tišino. To je bolje kot jezikati nazaj, čeprav bi nekateri tudi to radi, prepir. Pomisliš na trenutke, če si bil tudi ti kdaj tako neznosno in neprebavljivo siten, in ob tem, bolj kot misliš, upaš, da nisi bil v tem ponosa uničujočem stanju.

To so trenutki, v katerih dnevno neproblematična oseba žari v povsem drugačni svetlobi, od katere je čimbolje pobegniti v temo, saj se lahko stanje samo še poslabša. V naslednjih dneh neutemeljeno povzdigujejo povode preštevanja, češ da je za to vse krivo to ali ono, čeprav so si sami krivi, a le redki odkrito priznajo.

Slučajno in občasno se znajdem za isto mizo. Če zame še ni ničesar določenega, naročim nekaj z več sladkorja ali gostejšega, ker želim, da ne bo nezaželjenih posledic. V nasprotnem primeru, kjer je kakršenkoli trud, da bi kozarec ostal prazen (tudi tisti z dlanjo nad), zaman, pazim, da mi bo kozarec ostal čimdlje poln ali blizu polnega. (:

Saj bolj poln kot poln ne more biti.