Čeprav ni nikjer določeno, kakšni naj bi bili dosežki človeka pri samemu sebi, bi rekel, da je en izmed dosežkov, ki jih človek lahko osvoji, zagotovo zavedanje samega sebe v polnem pomenu.
Za zavedanje ni dovolj le vedeti, temveč potrebujemo dodaten mehanizem izkustva in občutenja. Tako za zavedanje, da je neoznačen in nezavarovan železniški prehod nevaren, ni dovolj le, da nam to kdo pove, kar pomeni vedenje, temveč bi za popolno zavedanje to morali tudi doživeti z občutenjem, kar pa je v tem primeru dejansko neizvedljivo, zato se obsega te nevarnosti človek le delno zaveda, ko pogleda levo in desno.
Boljši primer je uživanje alkoholnih pijač oziroma alkohola na sploh. Podobno kot prej človek o njem marsikaj sliši in seveda tudi o njegovih stranskih učinkih, vendar je kljub temu mnogo ljudi „neposluših,“ ko želijo te besede preveriti v praksi oziroma si želijo izkustva in občutenja, a se pojavi ovira. Človeku za popolno zavedanje kljub občutenju naslednjega dne manjka vedenje. Ne tisto splošno, temveč tisto njegovo, v večini primerov kar izbruhano. Zaradi tega se človek težje zaveda ali pa mu je stanje občutenja bolj všeč od posledic, zato lahko razvije svojo novo zavedanje, ki ne temelji na besedah drugih, temveč na lastnem užitku.
Ker lahko človek vedno podvomi, kar tudi sme, v drug prav, mu je edina resnica tista, ki jo spozna sam. Človek mora oziroma naj bi preveril vse, kar ve, ali je tudi resnično.
Da bi razumel in da bi se razumel, mora združiti dve celoti. Prva celota predstavlja človekovo notranjost, njegovo vedenje, razmišljanje; druga pa zunanji svet, ki ga človek zaznava posredno preko čutil. Ta pa so včasih varljiva, ampak denimo, da sedaj niso. Obstaja tudi posredno občutenje, kjer človek spoznava občutke nekoga drugega, vendar mu ti zaradi varljivosti zaznavanja in nujnosti nekega predznanja ne morejo dati izkustva v dovoljšni meri.
V proces zavedanja je vsekakor potrebno vložiti trud, učenje neke vrste. Premisliti je potrebno svoje vedenje, preudariti izkustva ter razvozlati občutke, kar ni lahko. Ponavadi je zmešano, ampak gre, če se ne noče.
Ključna komponenta pri zavedanju je sposobnost priznanja zmote, torej reči: „Ravnal sem narobe, zmotil sem se in nisem imel prav“ samemu sebi in tudi drugim, kljub pomislekom in bojazni, da bi izpadel neodgovoren, nezanesljiv, manj vreden ali kaj četrtega, a je vsekakor bolje to kot prikrivanje stvarnosti in iskanje neutemeljenih izgovorov.
Zavedanje samega sebe je končano, (če je sploh kdaj), ko v popolnosti in brez dvoma veš, izkusiš in občutiš, kdo in tudi kaj dejansko si.
Ni komentarjev:
Objavite komentar