Podobe trenutkov

Lansko leto je bilo izjemno leto, kajti kaj takega do sedaj še nikoli nisem videl.

Poleti je precej deževalo in ob prehodu v jesen ni bilo nič bolje. Ustvarili so se odlični pogoji za pojav plesni. Plesen kot plesen ni nič posebnega, je enostavno bitje brez slabih namenov, vendar njena združba ni ravno najlepša na pogled in otip.

Združba je počrnila slabo izoliran parket ter tu in tam kakšen kot v starejši hiši brez fasade, ampak to je povsem pričakovano, če se v hiši ne prebiva ali redno prezračuje.

S svojimi zelenimi in modrozelenimi iglicami je v avtu brez dveh vrat na dveh kolesih in dveh polenih napadla volanski obroč ter poskrbela za pozelenitev skoraj vseh oblazinjenih površin; pod sovoznikovim sedežem, kjer je bilo nekoč polito mleko, pa je zgradila rjavo-rumen kupček, prav takšen kot izstisnjena dva dni zasušena oker tempera.

Nekaj plesni se je obeslilo tudi na zadnje in stranske stranice nekaterih omar, čeprav se je zgolj za vzorec, se je.

Napad se je ustavil, ko se je notranjost avtomobila posesala, pobrisala, posušila ter obdala s vlagovpojnimi vrečkami, ki jih včasih priložijo pakiranju. Omare so se odmaknile od zidu ter bile pobrisane.

Tisti s počrnjenimi koti so si zaželeli varikino, vendar je tisti teden ni bilo mogoče kupiti, saj je povsod pošla. Ko se je čez dva dni pojavila v letaku, se jo je nakupilo toliko, da ja blagajničarka vprašala, če se bo delala bomba. Je tako, bomba proti plesni.

In v tisti hiši se še sedaj voha po bazenu.